Preskočite na vsebino

Sergej Mašera

17. aprila 1941 je Sergej Mašera izgubil življenje, ko je skupaj z Milanom Spasićem v Boki Kotorski miniral rušilec Zagreb.

 

 

Rodil se je 11. maja 1912 v Gorici očetu Francu in mami Idi. Imel je še brata Marjana in sestro Vido. Leta 1915 se je družina Mašera sredi vojne vihre preselila iz Gorice v Ljubljano, kjer se je tudi ustalila. Tam je Sergej obiskoval osnovno šolo, se vpisal na Državno realko (gimnazijo) in leta 1929 maturiral.

 

Kot srednješolec se je ukvarjal z različnimi dejavnostmi, kot so plavanje, smučanje, drsanje ... Že od mladih nog je rad tudi planinaril, in vselej, kadar se mu je ponudila priložnost, se je vzpel na slovenske planine. Kot dijak pa je vzljubil tudi morje, s katerim se je prvič srečal kot član skavtske organizacije na taborjenju pri Omišlju na otoku Krku.

 

 

Sergej je leta 1929 šolanje nadaljeval na Pomorski vojni akademiji v Dubrovniku. V tistem času so bili mornarji v družbi spoštovani in občudovani. Vojaški poklic je prinašal ugled in redno delo, zato se je veliko slovenskih mladih fantov odločilo zanj.

 

 

 

V Pomorskem muzeju hranimo veliko pisem, ki jih je Sergej pošiljal domačim v času študija in službovanja. V njih opisuje, kako so bili mornarji oblečeni, kako so skrbeli za svoje uniforme, kako so živeli v akademiji; opisoval je tudi svoja potovanja po Jadranu, pisal o razmerah na ladjah, o nesrečah in veliko drugih dogodkih.

 

 

 

 

Leta 1932 je diplomiral in svojo kariero začel kot poročnik korvete (majhne vojaške ladje). Zanimalo ga je področje artilerije in zato je zaključil še topniški tečaj v Boki Kotorski. Po usposabljanju je bil leta 1936 premeščen v Komando vojne mornarice v Zemun, kjer je opravil izpit za poročnika bojne ladje. Potem je bil poslan še na Švedsko kot strokovnjak za ladijske topove, saj je jugoslovanska vojna mornarica tam kupovala topove, s katerimi so opremili tri najsodobnejše rušilce. To potovanje mu je prineslo velik ugled med poklicnimi tovariši.

 

Leta 1939 je Sergej napredoval in postal drugi artilerijski oficir na rušilcu Beograd. Na njem je služboval do marca 1941, ko je bil premeščen na rušilec Zagreb in tam prevzel položaj prvega artilerijskega oficirja. Na njem je v Boki Kotorski dočakal začetek aprilske vojne (2. svetovne vojne). Po objavi kapitulacije (poraza) jugoslovanske vojske, so posadke prejele ukaz, naj predajo svoje ladje, podmornice in hidroletala prihajajočemu sovražniku. 

 

 

 

 

Po ukazu kapitana je posadka rušilca Zagreb 17. aprila 1941 ladjo zapustila. Na njej sta ostala le poročnika bojne ladje Sergej Mašera in Milan Spasić.  Da ladja ne bi prišla v roke okupatorske italijanske vojne mornarice, sta jo razstrelila in na njej zgubila življenje. Kasneje sta bila za to dejanje razglašena za narodna heroja Jugoslavije.

Še veliko zanimivih informacij o življenju Sergeja Mašere lahko izvemo v knjigi  z naslovom Gorelo je morje, ki jo je napisala Nadja Terčon.

 

Poišči besede!