Poletna muzejska noč - »Vonj po lesu v morskem vetru«

Otvoritev razstave Vonj po lesu v morskem vetru: fotografije regat starih bark v Piranu in Izoli skozi objektiv udeležencev.

 

Nekoč  je Sergio Perentin, najstarejši še živeči piranski ribič, povedal, da plovba na leseni barki ni primerljiva s tisto na sodobnem plovilu iz plastičnega ali kakega drugega umetnega materiala. Na prvi – je nostalgično vzdihnil – čutiš vonj po lesu in čarobnost gozda, od koder prihaja. 

Temu dodamo le skrivnostno očarljivost morja in energijo vetra, pa v celoti dojamemo mitologijo davnih mornarjev. Človek in duhovi narave, vmes pa nobenih posrednikov.

 

Vsako leto, v maju, to doživljajo skupaj tudi udeleženci Regate starih bark, ki jo vse od druge povice  sedemdesetih let, najprej prijateljsko neformalno, nato vse bolj organizirano in urejeno, s tekmovalnimi pravili vred, prireja Društvo ljubiteljev starih bark Piran pod vodstvom Janeza Šabca in drugih članov društva, v Izoli pa, od leta 2010, tudi lokalno Društvo starih bark  s Tomijem Sinožićem na čelu. Piranski regati se letno pridružuje tudi izjemno slikovit shod starodobnih avtomobilov v organizaciji portoroške sekcije Kluba ljubiteljev starih avtomobilov Balilla Divača, ki jo vodi Roman Fikfak.

 

Razstava je svojevrsten poklon regati, ki je  letos zaradi pandemije odpadla, predvsem pa je fotografski zapis skozi objektiv njenih protagonistov. Ključno sporočilnost njihovega vsakoletnega dogodka na morju in na pomolu brez omahovanja posvoji tudi Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran. 

 

V Piranu majska, v Izoli pa septembrska regata starih bark sta danes, v slovenski Istri, najžlahtnejše pričevanje o ljubezni do morja in tradicionalni pomorski dediščini ter negovanju starih lesenih biserov: trabakul, bracer, bragocev, škunerjev/logerjev, brikov, gajet, gucev, topov, batelov, pašer, batan, dinghyjev, kuterjev in drugih tipov bolj ali manj tradicionalnih lesenih bark. 

 

Poklon gre tudi lastnikom -restavratorjem starodobnih avtomobilov.

Lahko si le predstavljamo, kakšno bi bilo tudi piransko pristanišče, če bi bile v njem vselej privezane te stare pričevalke pomorske kulture in ustvarjalnosti ... vonj po lesu v morskem vetru …