Preskočite na vsebino

Belo zlato krilatega leva

Razvoj severnojadranskih solin v obdobju Beneške republike

 

dr. Flavio Bonin

 

Knjiga »Belo zlato krilatega leva. Razvoj severnojadranskih solin v obdobju Beneške republike« je nastala na podlagi doktorske disertacije Flavia Bonina, izdal pa jo je Pomorski muzej Piran. 

 

Namen dela je osvetliti delovanje in razvoj severnojadranskih solin v obdobju Beneške republike s poudarkom na piranskih solinah. Podrobno opisuje sistem pridobivanja soli, vzdrževanje in gradnjo solnih polj, pridelavo in skladiščenje soli.

 

V preteklosti je bila sol zelo pomembna surovina, saj je bila glavni konzervans pri pripravi in skladiščenju različnih živil (meso, ribe, zelenjava, sir itd.), Uporabljali pa so jo tudi v živinoreji, medicini, usnjarstvu, steklarstvu in podobno. Sol so proizvajali na vseh mogočih krajih in jo pridobivali iz različnih virov: rudnikov, slanih jezer, izvirov in morja. V Sredozemlju so uporabljali dva tradicionalna sistema pridobivanja soli iz morske vode, oba pogojena z geografskimi in podnebnimi razmerami. V regijah z malo padavinami (severna Afrika, Grčija, južni Apeninski polotok, Sicilija, Sardinija) so sol nabirali enkrat do trikrat na leto (npr. v Trapaniju), medtem ko so jo v srednjem in severnem Jadranu, kjer je število deževnih dni v povprečju veliko višje, nabirali vsak dan ali vsaj vsak drugi oziroma tretji dan. Pridobivanje soli se razlikuje tudi po načinu in intenzivnosti dela, kar vpliva na proizvodne stroške in število delavcev.

 

V Evropi so pridelavo soli in trgovino s soljo redno nadzorovale lokalne in državne oblasti, kar jim je zagotavljalo stalen vir dohodka. Od 11. stoletja dalje se je potreba po soli okrepila sorazmerno z rastjo prebivalstva. Povečano povpraševanje je trajalo do sredine 14. stoletja, ko so prebivalstvo močno uničevale ponavljajoč se kuge. Velika kriza v trgovini s soljo se je izredno čutila tudi v obdobju tridesetletne vojne v 17. stoletju. Če je bilo do konca 18. stoletja za prehranske namene uporabljenih približno 90% vse proizvedene soli, je ta delež do konca 19. stoletja padel na vrednost med 10 in 20%. Dandanes se za prehrambne namene porabi manj kot 5% soli, ostalo gre v industrijske in kmetijske namene.

 

Beneška republika svoj obstoj v zgodnjem srednjem veku dolguje ribištvu in solinarstvu, saj so pomorska trgovina in druge dejavnosti šele kasneje odigrale pomembnejšo vlogo. Benečani so kmalu opustili soline, zgrajene v okolici Benetk, zaradi zahtevnega vzdrževanja in specifičnega delovanja lagun. Kasneje je podobna usoda doletela tudi soline v okolici Chioggie, ki so v času vrhunca pokrivale približno 2500 ha. Sol so začeli uvažati iz različnih sredozemskih solin (Balearski otoki, Sardinija, severna Afrika, Ciper, Sicilija, južni del Apeninskega polotoka, grški otoki), medtem ko se je po osvajanju obalnega dela vzhodnega Jadrana sol vse bolj uvažala tudi iz istrskih, rabskih in paških solin. Ker so Benečani vse soline od Paga do Milj obravnavali kot eno samo solno regijo (z enako proizvodno tehnologijo in podobno kakovostjo soli), so zanje veljala enaka pravila in predpisi.

 

Knjiga je v slovenščini, povzetek v italijanskem in angleškem jeziku

Cena: 43,00 €