Ta veseli dan kulture s pomorskim in arheološkim navdihom v Pomorskem muzeju Piran
Na Ta veseli dan kulture so obiskovalci brezplačno obiskali Pomorski muzej in njegove enote v Tartinijevi hiši v Piranu in Monfortu, hkrati pa so imeli možnost sodelovati na dveh zanimivih delavnicah: delavnici kamišibaja »Zmaga v dvoje« v Pomorskem muzeju v Piranu ter poskušnji tkanja« v Monfortu v Portorožu. Čeprav se delavnic ni udeležilo veliko ljudi, sta navzočim ponudili dragoceno, skoraj intimno izkušnjo.
V Pomorskem muzeju v Piranu je udeležence v uvodu nagovorila kustosinja Snježana Karinja in poudarila, da je sodobna zgodba Zmaga v dvoje, ki jo bodo slišali, nastala kot spremljevalni program medmuzejske razstave Dediščina in moč mitov. Dogodek je potekal že petič. Predstavila jim je tudi muzejske arheološke predmete, povezane z zgodbo in prepletene z miti o boginjah zmage Nike in Viktorije. Na malem kamišibaj-odru, značilnim za japonsko pripovedovanje zgodb s slikami, so obiskovalci prisluhnili Špeli Pahor. S svojimi avtorskimi, barvitimi ilustracijami in prepričljivo pripovedjo je obudila zgodbo o jadranju in prijateljstvu, ki jo je v okviru razstave Dediščina in moč mitov zasnovala in zapisala Snježana Karinja. Dogodek je obiskovalcem približal čar kamišibaja in moč pripovedovanja skozi slike.
Špela Pahor je udeleženim razkrila tudi nekaj več o nastanku in razvoju kamišibaja. Kami pomeni papir, šibaj pa gledališče. V preteklosti so budistični menihi verske nauke razlagali s pomočjo slik, podobno kot so freske na cerkvenih stenah približale svetopisemske zgodbe preprostemu ljudstvu. Današnja oblika kamišibaja se je razvila pred drugo svetovno vojno, ko je bilo v Tokiu več tisoč kamišibajkarjev. Ti so se s kolesi pripeljali na ulice ali v parke, kjer so jih otroci nestrpno pričakovali. Pred pripovedovanjem so s trkanjem lesenih paličic naznanili začetek predstave, v predalih svojih koles pa so imeli tudi sladkarije za mlade poslušalce. Kamišibaj je bil tako priljubljen, da so Japonci televiziji kasneje rekli kar “električni kamišibaj”.
Po drugi svetovni vojni se je ta japonska tradicija razširila po svetu. V Slovenijo sta jo približno pred desetletjem pripeljala etnomuzikolog Igor Cvetko in dramaturginja Jelena Sitar Cvetko, oba uveljavljena lutkarja. Kamišibaj je pri nas hitro pridobil številne navdušence in prerasel v pravo gibanje. Nastalo je Kamišibaj društvo Slovenije, organizirani so nacionalni in mednarodni festivali ter številni manjši dogodki po državi.
Špela Pahor se je s kamišibajem prvič srečala na festivalu na Židovskem trgu v Piranu, kjer jo je to tako prevzelo, da se je naslednje leto prijavila kot nastopajoča. Nekaj let kasneje je prejela priznanje za izviren pristop k slovenskemu ljudskemu izročilu ter Zlati kamišibaj na festivalih v Štanjelu. Za pripovedovanje kamišibaja je potreben majhen lesen oder – butaj, skupaj z naborom ilustracij in dobro zgodbo. Ustvarjalci pogosto izbirajo pripovedi, ki jih osebno nagovorijo: žalostne, nežne, zabavne ali ljubezenske. Posebej priljubljene so zgodbe iz ljudskega izročila, saj omogočajo ustvarjalno interpretacijo in prilagajanje različnim občinstvom. Avtorici je butaj izdelal in pobarval sosed, mere in navodila pa je našla na spletu. Za prve poskuse je mogoče butaj preprosto izdelati tudi iz kartona. Potrebni so še papir, barvice, čopiči in seveda zgodba, ki jo pripovedovalec vizualno in pripovedno oživi.
V Sloveniji je uveljavljen avtorski kamišibaj, pri katerem pripovedovalec sam ilustrira zgodbo in je pogosto tudi njen avtor. Kamišibaj pa ni namenjen zgolj pripovedovanju – uporablja se pri interpretaciji pesmi in poezije, v šolah kot didaktično orodje pri različnih predmetih, v terapiji, pri delu z ljudmi s posebnimi potrebami ter v bolnišnicah, kjer pomaga otrokom na dolgotrajnem zdravljenju.
V razstavišču Monfort so se obiskovalci lahko udeležili, poleg ogleda stalnih zbirk o ladjedelstvu, vodnih športih in soli ter občasnih razstav, poskušnje tkanja s karticami Maruše Bizjak.
Najprej so izvedeli nekaj o sami tehniki in njeni zgodovini. Gre za tehniko, pri kateri potrebujemo dve točki, med kateri napnemo niti in preluknjane kartice, s pomočjo katerih tvorimo vzorec. Tovrstno tkanje sega v bronasto dobo in se je skozi dolga obdobja, vse do modernega časa, uporabljalo za tkanje močnih okrasnih trakov, ki so večinoma rabili kot obrobe oblačil oz. bordure ali pasovi. Tehnika je bila skozi zgodovino poznana po celotni Evraziji s severno Afriko, danes pa je ljubiteljsko razširjena po vsem svetu.
Obiskovalci so izvedeli, da so med starejšimi in najštevilčnejšimi najdbami trakov tisti iz bronaste in železne dobe iz rudnika soli v Hallstattu (Avstrija), ki so se ohranili zaradi soli in ki še vedno prihajajo na dan ob novih arheoloških raziskavah. Še bližje našemu prostoru so bili izdelki, stkani s karticami, odkriti na železnodobnih najdiščih severne Italije, zanimiva pa je tudi najdba z Norveške (Oseberg) iz 9. stoletja, kjer so bile v bogatem pokopu dveh žensk na ladji odkrite preproste statvice s kar 52 karticami in napeljanimi nitmi. Med ne ravno številnimi karticami za tkanje, ki so bile odkrite med arheološkimi izkopavanji, je bila ena koščena odkrita tudi v Kopru. Datirana je v obdobje med 5. in 7. stoletjem in je na ogled v Pokrajinskem muzeju Koper.
Obiskovalci so si po uvodni predstavitvi ogledali prikaz tkanja pasu z železnodobnim geometrijskim vzorcem sedečega meandra, ki spominja na valove in kakršen se med drugim pojavlja na histrskem posodju. Vzorec je zelo primeren za tkanje s predstavljeno tehniko – skoraj kot da bi bil ustvarjen zanjo ali z njo. Spoznali so osnovne načine tvorjenja vzorcev in tudi, kako si pri tovrstnem tkanju lahko pomagamo z ribiškimi vrtljivkami.
Nato so se sami lotili tkanja s pripravljenimi kompleti z unikatnimi vzorčki, ki so ostali skriti, dokler niso začele nastajati prve vrstice. Izdelali so si zapestnice ali knjižna kazala, nekateri zase, drugi pa kot darilca za najbližje. Ob tem so nekateri pokazali veliko raziskovalnega duha, drugi spet občutek za načrtovanje, ritem in detajle, tretji pa občutek za lepoto in celoto. Vsak je pristopil nekoliko na svoj način in v svojem ritmu, skupaj pa smo odkrivali pomirjujoče in hkrati stimulativne učinke tkanja ter zakonitosti same tehnike in prišli do zanimivih ugotovitev.
Galerija fotografij
