Gruden Jolanda

Jolanda Gruden, poročena Mažer (9. 5. 1930 – 24. 1. 2014)

 

Iz življenjepisa, ki ga je Jolanda Gruden, že poročena Mažer, napisala 27. marca 1956, lahko izvemo, kakšno je bilo dotedanje življenje takrat 26-letne Primorke. Ta življenjepis je pomemben tudi zato, ker je Jolanda v njem jasno opredelila svoj poklic pomorščakinje. Rodila se je 9. 5. 1930 v Nabrežini, očetu Edvardu in mami Idi, rojeni Bortolotti. Doma so jo klicali Joli in tako so jo kasneje klicali tudi sošolci in prijatelji. Jola Grudnova, jo je poimenoval sošolec Jordan Zahar, mornar Jole pa so jo nekateri klicali na ladji in jo tako poimenovali tudi novinarji. 

 

V družini so se rodile tri hčerke: Jolanda (Joli), Teodora (Dori) in Maria (Marjuči). Stanovali so v Nabrežini št. 182. Obiskovala je pet razredov italijanske osnovne šole, najprej v Nabrežini do leta 1941, nato pa še dve leti italijanske gimnazije v Trstu. Šolanje je ob kapitulaciji Italije opustila in ga nadaljevala šele po koncu druge svetovne vojne leta 1946. V letih 1944 in 1945 je sodelovala v odporniškem in narodnoosvobodilnem gibanju. Bila je obveščevalka za obveščevalni center IX. korpusa. Leta 1944 je postala članica mladinske organizacije in v njej aktivno sodelovala. Leta 1946 je bila sprejeta v SKOJ in odšla na šolanje v slovensko gimnazijo v Postojno, kjer je končala tri razrede slovenske gimnazije, opravila malo maturo in nato končala še peto gimnazijo, vse ekspresno hitro do jeseni leta 1947. Bila je visokoraslo, vitko, simpatično, temnolaso dekle, živahnega značaja, ki se je lotilo vseh mogočih izzivov in nalog in je v tistih letih nič ni bilo strah. 

 

Oktobra leta 1947 se je vpisala v Slovensko pomorsko trgovsko akademijo v Žusterni pri Kopru in opravila diferencialni izpit za prestop v drugi letnik. Od doma je gledala morje in se kljub temu, da ni bila iz pomorske družine, »tako mimogrede«, kot je sama dejala, znašla na morju. Jolando morje niti ni posebej privlačilo. A »življenjska pot jo je počasi, nepredvidljivo obrnila na to pot«. Njen oče ni bil preveč zadovoljen z njeno odločitvijo, po odhodu na ladjo pa sploh ne. Ko se je poročila, pa čeprav s pomorščakom, je bila to po njegovem njena najbolj pametna odločitev dotlej. 
Avgusta 1948 je bila med šolskimi počitnicami zaposlena na ladji Vida podjetja Agmarit v Piranu in bila sprejeta v KPJ. Istega leta se je skupaj s sošolci, tržaško mladino in delavci udeležila telovadnega nastopa v Pragi. Spomladi 1948 je sodelovala pri nošenju Titove štafete. Leta 1950 je 22. 6. opravila veliko maturo. Jolanda se je dvakrat udeležila mladinskih delovnih brigad. Med šolskimi počitnicami leta 1947 je za tri mesece odšla na mladinsko delovno akcijo Šamac – Sarajevo, po opravljeni maturi pa še na slovensko mladinsko akcijo v Novo Gorico. 

 

Skladno z drugimi šolskimi obveznostmi je opravila dve šolski potovanji: z Viševico in Jadranom. Kakšno je bilo prvo potovanje, nam priča njen ohranjeni zvezek, Ladijski dnevnik Jolande Gruden. Dijaki prvih dveh generacij SPTA so sicer na šolskih križarjenjih po Jadranu pridobili prvo praktično navtično znanje, pa vendar se ta praksa ni mogla primerjati z delom in življenjem na prekooceanskih ladjah, na katerih so po zaključenem šolanju opravljali kadetski staž. Zato je šola sodelovala s pomorsko agencijo Agmarit in z reškim ladjarskim podjetjem Jugolinija. Na ladje Agmarita iz Pirana so pošiljali dijake, ki so imeli državljanstvo Svobodnega tržaškega ozemlja, iz drugih krajev Slovenije in z jugoslovanskim državljanstvom pa na ladje reške Jugolinije. Dogovorili so se, da pri zaposlovanju pomorska podjetja dajejo prednost pomorščakom slovenske narodnosti, ki so zaključili piransko pomorsko šolo. 

 

Po opravljeni maturi in dvomesečni udeležbi na mladinski delovni akciji pri graditvi Nove Gorice se je Joli zaposlila. Dne 6. 10, 1950 je za dobo enega leta podpisala pogodbo o delovnem razmerju na delovnem mestu kadetke - pripravnice z reškim podjetjem Jugoslovanska linijska plovidba. Kot pripravnica za poročnico dolge plovbe se je vkrcala na ladjo Hrvatska, ki je plula v severno Ameriko, in skupaj s Savo sodelovala pri natovarjanju prve ameriške pomoči, ki jo je ladja Hrvatska odpeljala v Jugoslavijo. Na njej je službovala do avgusta 1951, ko se je vkrcala na ladjo Bosna. Na Bosni je plula devet mesecev. Maja 1952 je odšla na zaslužen dopust, potem pa je od avgusta do decembra 1952 plula na ladji Titograd. V svojem plovbnem stažu je devetkrat preplula Atlantski ocean in obiskala večino evropskih, sredozemskih in severnoameriških pristanišč. 

 

S plovbami na teh treh ladjah je opravila kadeturo in izpolnila pogoje za pripravo na poklic poročnice dolge plovbe. Februarja 1953 je odšla v Kotor na opravljanje poročniškega izpita ter ga opravila z odliko. Skupaj z njo sta izpit opravljala še nekdanja sošolca iz Pirana Andrej Spetič in Milan Mahnič, ki sta vestni Joli določila, da skrbi tudi za njune finance. »Da ja ne bi vsega zapravili…«. Od 4. 12. 1952 do 31. 3. 1953 je bila na neplačanem dopustu, 25. 5. 1953 pa je bilo na njeno prošnjo prekinjeno njeno delovno razmerje na reški Jugoliniji. 

 

Ker od začetka leta 1953 niso več sprejemali žensk na pomorsko plovbo, se je vrnila domov v Nabrežino. Tega se je po njenem pripovedovanju novinarju Aleksi Vojnoviću najbolj razveselil njen oče, ki se nikoli ni prav sprijaznil z njeno plovbo. Nikoli ni mogel popolnoma razumeti, zakaj njegovo hči tako neizmerno privlačijo morje in ladje. Grudnovi namreč do Jolande niso bili pomorska družina in ona se v družini tako ni mogla navzeti te navezanosti in tradicije do morja. Kot je kasneje dejala, jo je na morje pač pripeljala življenjska pot, čeprav si je želela biti celo letalska pilotka, enako kot Sava.
Marca leta 1953 se je zaposlila na Pomorski agenciji MEDITERRANEA v Trstu. To je bila generalna agentura za Jadransko slobodno plovidbo z Reke, kasneje še za leta 1954 ustanovljeno Splošno plovbo Koper in za Kvarner iz Umaga. Pri tej agenciji je bila zaposlena do 15. januarja 1956. Službo je potem pustila, saj se je 20. 2. 1956 v Nabrežini poročila s kapitanom dolge plovbe Srečkom Mažerjem, šarmantnim pomorščakom iz Kostrene, ki ga je spoznala med plovbo na ladji Titograd. Skupaj sta na ladji plula le dober mesec v času od Jolandinega vkrcanja 4. 8. 1952 do izkrcanja Srečka Mažerja 13. 9. 1952, a ta mesec se je raztegnil v povezanost njunega celotnega življenja.

 

 
Po poroki je Joli najprej nekaj let z majhnima hčerkicama živela pri moževi materi v Kostreni, potem pa sta si z možem zgradila dom na Reki. Tam je družina tudi živela. Hčerki Alenka in Alida sta, po maminih besedah, preprečili kakršnokoli misel, da bi se ponovno vrnila na morje. »Mornar Jole« je postala žena pomorščaka in doma poslej podpirala vse štiri vogale hiše. Vzgajala je hčerki in v moževi odsotnosti vse do njegove upokojitve leta 1978 in še po njej (Srečko Mažer se je po upokojitvi zaposlil še na tujih ladjah) skrbela za vse. Privadila se je življenju na kopnem. Tako kot druge soproge je redno spremljala gibanje ladij prek časopisov, revij in radia in potrpežljivo čakala poštarja. Od drugih žen se je razlikovala le v tem, da je natančno vedela, kaj mož na ladji dela, kakšno je njegovo življenje na ladji in kako potekajo njegovi predahi v pristaniščih. Na plovbo je potem, ko sta hčeri že odrasli in bili gimnazijki, odšla še večkrat, tokrat le kot potnica in soproga poveljnika ladje. Na potovanju sta se jima nekajkrat pridružili tudi obe hčeri.

 

Jolanda je bila z morjem vseživljenjsko povezana, najprej kot dijakinja pomorske šole, kot aktivna pomorščakinja, pa tudi kot žena pomorščaka, kapitana dolge plovbe in poveljnika ladij. Hčerkama je veliko pripovedovala o svojem življenju v mladosti in dokaj posebnem obdobju pomorske izkušnje, o svoji primarni nabrežinski družini in prednikih. Z družino v rodni Nabrežini, po domače »pri Klopovih«, je ostala izjemno povezana. Večkrat so skupaj odhajale na obisk, na poletne počitnice in ob praznikih v njeno drago rodno Nabrežino, ki je bila v Italiji, vmes pa trda državna meja. S hčerkama je vedno govorila v svojem rodnem nabrežinskem narečju. Stikov s svojimi kraji ni nikoli prekinila in ponosna je bila, da je zamejska Slovenka. 

 

Čeprav se je Joli po poroki posvetila družinskemu življenju, pa vezi s svojimi sošolci iz Pomorske trgovske akademije ni nikoli prekinila. Udeleževala se je organiziranih obletnic mature in vseh drugih prireditev, ob katerih je lahko obudila spomin na čas, ki je zaznamoval njeno življenje.

 

Nadja Terčon