Preskočite na vsebino

Bogić Mirko

Mirko Bogić (Šibenik 15. 7. 1916 – Piran 28. 7. 2016, pokopan v Šibeniku 4. 8. 2016)

 

Morje in jadranje sta močno zaznamovala njegovo življenje. Odigral je vidno vlogo pri vzpostavljanju in razvoju jadralstva in njegovem uveljavljanju v slovenskem in jugoslovanskem prostoru. Velja za začetnika organiziranega povojnega jadranja v Sloveniji. Bil je soustanovitelj Pomorskega brodarskega društva »Cveto Močnik« v Ljubljani leta 1949, kjer je vodil jadralno sekcijo. Ta se je kasneje osamosvojila  in se razvila v Jadralni klub Ljubljana, ki mu je tudi 25 let predsedoval in kasneje postal njegov častni član. Poskrbel je, da je klub pridobil svoje prve jadrnice, v Piranu pa klubske prostore in  priveze za  jadrnice v piranskem pristanišču. Ker je Piran takrat sodil v cono B Svobodnega tržaškega ozemlja, so za vsako jadranje po morju morali pridobiti posebno dovoljenje Ministrstva za notranje zadeve. 

 

Življenjska pot Mirka Bogića je bila izredno zanimiva in pestra. Svoje prve morske milje je osvojil z očetovim kuterjem po šibeniškem pristanišču, Kanalu sv. Ante in na poti do kopališča Jadrija. Kasneje je jadral  z večjo batano, ko pa je bila po očetovi smrti prodana, je ponovno uporabljal  nekoliko posodobljen  star kuter, in to vselej na jadra, brez motorja. Po končani gimnaziji v Šibeniku je v letih 1931–1936 študiral na Vojni akademiji v Beogradu in pridobil naziv oficirja. Med drugo svetovno vojno je bil med domobrani v Koprivnici. Kot Dalmatincu mu je pripadla naloga, da izdela ladjo; iznajdljivo ji je dodal platneno jadro in kobilico, izdelano iz dela železniškega mostu. Tako je jadral po jezeru Šoderica tudi sredi kontinenta.  Po premestitvi v Goražde pa je nekje dobil  sandolin in z njim veslal po reki Drini.

 

Takoj po vojni si je izbral Ljubljano oziroma Slovenijo za svojo drugo domovino in se leta 1945 preselil v Ljubljano. Najprej je delal v glavni upravi za razdeljevanje zdravil in medicinskih pripomočkov, ki jih je v Jugoslavijo pošiljala UNRRA, nato pa v upravi Akademije za igralsko umetnost. Ob tem pa je  čolnaril in celo jadral po reki Ljubljanici.  Leta 1956 je vpisal študij geografije na takratni Naravoslovni fakulteti v Ljubljani in ga  leta 1961 s svojo odlično diplomsko nalogo tudi zaključil. Ta je bila napisana v hrvaščini z naslovom »Razvoj vremena u Sloveniji u oktobru 1959 i njegov upliv na hidroelektro gospodarstvo«; zanjo je prejel Prešernovo nagrado. Zaradi svoje študijske uspešnosti  je leta 1962 dobil službo v Zemljepisnem muzeju pri Inštitutu za geografijo Univerze v Ljubljani kot muzejski kustos, kjer je delal vse do svoje upokojitve leta 1976. Po vsakem opravljenem celotedenskem delu na »kopnem« se je  ob vikendih redno vračal na Jadran in na zasluženo jadranje, po upokojitvi pa se je dokončno preselil v Piran. 

 

Mirko Bogić ni  bil samo dober jadralec, temveč tudi odličen geograf. Jadranje in geografijo, točneje fizično geografijo morskega sveta, je znal med seboj tesno povezati v organsko celoto. Svoje bogate izkušnje in znanje je rad delil z drugimi. Bil je eden izmed začetnikov poučevanja jadranja in meteorologije. Jadrati je naučil številne jadralce, sodeloval je na neštetih regatah, več kot stokrat je bil zmagovalec, bil pa je idejni snovalec in pobudnik danes znane Šavrinske regate. Napisal je več člankov in knjižnih del o Jadranu, jadranju in plovbi. Morje, vreme, jadranje, vetrovi ter  pristani med Piranom in Šibenikom zanj niso bili uganka. Pogosto je opozarjal, da  je za jadranje poleg glave pomembno tudi srce. Celo še v svojem devetindevetdesetem letu je bil zvest svoji jadrnici L5 »Maištral«, s katero je jadral po Piranskem zalivu in  v preteklosti v družbi svoje življenjske sopotnice Savine Gorišek neštetokrat preplul  dobršen del Jadrana  vse do domačega Šibenika. Svojo jadrnico je imel privezano pred Pomorskim muzejem »Sergej Mašera« Piran, tik ob jadrnici Pomorskega muzeja Galeb. Večkrat smo ga muzejski delavci z občudovanjem opazovali, kako je stopal nanjo, jo odvezoval ali privezoval, kako se je odpravljal na jadranje ali pa na njej zgolj počival in lovil sončne žarke. Vedno je kazalo, da na njej izjemno uživa. Svoj častitljivi okrogli 100. rojstni dan je dočakal v Piranu. Dva tedna kasneje, 28. julija 2016, je tiho zaključil svojo življenjsko pot.

 

Ob pripravah na spominsko srečanje Bogić in morje / V jadrih spomina / Spominsko srečanje, ki ga je 2. 12. 2016 pripravil Pomorski muzej Piran, so njegova življenjska sopotnica Savina Gorišek, hčerka Biserka Gruden, vnukinja Kristina Gruden, sin Mladen Bogić in nekateri prijatelji Pomorskemu muzeju v Piranu podarili velik del osebne zapuščine Mirka Bogića, ki ne samo prikazuje njegovo dolgo, plodno in bogato življenje, temveč tudi priča o pomorstvu in njegovem razvoju na našem območju ter o zanimivih družbenih razmerah. In ob koncu tega zapisa je še kako smiseln  citat novinarke časopisa Slobodna Dalmacija Jordanke Grubač, ki je o Mirku Bogiću zapisala: »Bil je na obeh obalah, slovenski in hrvaški, dalmatinski, dostojen ambasador obeh strani. Mirko Bogić je bil mornar morja, ki združuje.«

 

Snježana Karinja

 

Viri in literatura:
Dokumentacija, osebna zapuščina, hrani PMSMP

Mirko Bogić in morje, V jadrih spomina, zloženka, Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran, 2. 12. 2016

Žiga Gorišek in Manca Filak, etnografski film: Kapitan in njegov Petek