MUZEJSKA ZBIRKA GIUSEPPEJA TARTINIJA V NJEGOVI ROJSTNI HIŠI V PIRANU

 

Tartinijeva rojstna hiša, last Skupnosti Italijanov »Giuseppe Tartini«, ki ima v njej svoj sedež in tam opravlja različne dejavnosti, stoji v nizu hiš ob severni strani Tartinijevega trga. Je kulturni spomenik meščanske arhitekture. Po celostni konservatorski obnovi v letih 1988 in 1992 so bile v njej prezentirane in restavrirane tudi stenske poslikave, nastale v glavnem po naročilu Tartinijevega nečaka, kapetana Pietra Bartolomea Tartinija. 
Stavba stoji na mestu gotske hiše Casa Pizagrua iz 14. stoletja, ki jo je ob cerkvici sv. Petra, nekoč ob notranjem pristanišču, postavila ugledna piranska družina Pizagrua. Od tedaj dalje je bila hiša večkrat prezidana in poslikana v različnih obdobjih, sredi nje je ohranjena vodna cisterna z vodnjakom z letnico 1821 – datumom zadnjih večjih gradbenih posegov. Njena današnja neoklasicistična zunanjščina je nastala v 19. stoletju. 

V ravno zaključenem projektu Kulturni turizem v znamenju Giuseppeja Tartinija (tARTini - program Interreg Italia – Slovenija) je bil  historični objekt prenovljen. V njem je na novo postavljena Muzejska zbirka Giuseppeja Tartinija z novo opremo, infrastrukturo in tehnologijo, ki omogoča boljše uresničevanje načrtovanih muzejskih in kulturnih dejavnosti ter dostop do strokovnih in poljudnih raziskav in informacij prek spleta.

 

Muzejska zbirka Giuseppeja Tartinija

 

Giuseppeju Tartiniju (Piran, 8. april 1692 – Padova, 26. februar 1770), violinskemu virtuozu, skladatelju, glasbenemu teoretiku in glasbenemu pedagogu svetovnega slovesa, nedvomno najvidnejši osebnosti mesta Piran, je bila v njegovi rojstni hiši leta 1992 postavljena stalna muzejska zbirka, dislocirana enota piranskega pomorskega muzeja. 

Do letos je bila dragocena zapuščina na ogled v manjši sobi, nekdanji spalnici – »alcovi«, okrašeni z originalno baročno stropno poslikavo in štukaturo ter grbom družine Tartini. Morda se je prav v njej rodil Giuseppe Tartini, ki je bil 8. aprila 1692 krščen v krstilnici sv. Janeza Krstnika ob župnijski cerkvi sv. Jurija v Piranu, krstni datum pa je bil sprejet kot datum njegovega rojstva.

 

 

 

 

 

Tartinijeva violina, najdragocenejši eksponat, ima osrednje mesto, Odslej je na ogled v celoti poslikani Sobi s pokrajinami in cvetličnimi tihožitji, kjer jo lahko občudujemo, obkrožimo in medtem prisluhnemo njenemu zvoku oziroma najbolj znanim Tartinijevim sonatam, posnetim na enkratni zgoščenki Tartini's Violin (Črtomir Šiškovič, Luca Ferrini).
Tartinijeva violina, ena od treh, ki jih je z oporoko zapustil Giuseppe Tartini in edina od nekdaj hranjena v njegovem rojstnem mestu. Izdelal jo je pater Nicolò Amati - Nicolò Marchioni iz Bologne, datirana je med letoma 1715 in 1725. 
Pripadnost Tartinijeve violine so potrdili leta 1937 v Cremoni, kjer so izdali certifikat pripadnosti, ki je prav tako razstavljen v muzejski zbirki. 
Izjemno kvaliteten historični instrument je skozi čas dobil nekaj poškodb, zato je bil  večkrat restavriran. Restavrirali so ga: Maksimilijan Skalar leta 1954, Vilim Demšar leta 1991, László Lakatos leta 2005, od leta 2016 pa zanj skrbi Bruce Carlson iz Cremone, ki je tudi tutor Paganinijeve violine v Genovi. 
Na Tartinijevo violino, odličen in dobro uigran historični instrument, so v zadnjih dvajsetih letih koncertirali nekateri slavni violinisti.

 

 

 

 

V muzejski zbirki so razstavljene tudi edine izvirne upodobitve velikega violinista: njegova posmrtna maska v mavcu, njegov portret, delo neznanega avtorja s konca 19. stoletja v olju na platno, marmorni doprsni kip iz leta 1846, ki ga je izdelal beneški kipar Francesco Bosa (1803–1870), ter portret Giuseppeja Tartinija v grafični tehniki z naslovnice drobne knjižice - Nagrobnega govora opata Francesca Fanzage z dne 18. februarja 1770 - natisnjene v Padovi, ki je najizvirnejša Tartinijeva upodobitev. Med likovnimi deli je tudi grafika Jamesa Marshalla (1838–1902), Tartinijeve sanje, datirana po 1868, ki je ilustracija najbolj znane Tartinijeve sonate, Vragov trilček. 
Neprecenljive vrednosti so razstavljeni Tartinijevi rokopisi: to so njegova pisma,  geometrijske in matematične študije o krogu in razprave o glasbeni teoriji pa tudi obe znanstveno teoretični deli: Traktat o glasbi, ki temelji na resnični znanosti o harmoniji – Trattato di musica secondo la vera scenza dell'armonia, izdan v Padovi leta 1754, in disertacija O principih glasbene harmonije, ki sledi iz diatonične lestvice – De'principi dell' armonia musicale contenuta nel diatonico genere, izdana v Padovi leta 1767. 
Pisno gradivo je last Pokrajinskega arhiva Koper, Enote v Piranu, in je del Zbirke Giuseppe Tartini, ki je kataloško arhivsko objavljena v knjižni obliki.
 

Urnik (klikni tukaj)