Kanček Daljnega vzhoda: Predmeti iz Vzhodne Azije v zbirkah pomorščakov

Pomorski muzej-Museo del mare »Sergej Mašera« Piran-Pirano

17. 6. 2023 - 31. 3. 2024

Dom marsikaterega pomorščaka, zlasti častnika, se je že v preteklosti razlikoval od domov drugih ljudi. Poseben pečat so mu dali predmeti iz tujih, neevropskih krajev, ki jih je prinesel s potovanj. Pomorščaki so bili v 2. polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja v slovenskem etničnem prostoru med redkimi, ki so potovali na druge kontinente. Predmete so od tam prinašali zase in za obdarovanje drugih. Nekateri so jih celo prodajali. Predmeti so v novem okolju še naprej rabili prvotnemu namenu, dobili pa so nove funkcije. Za pomorščake in njihove sorodnike je bila še posebej pomembna njihova spominska vrednost. Predmeti so pripovedovali o potovanjih pomorščakov in njihovih srečanjih s tujimi deželami, hkrati pa tudi o njihovem izvirnem okolju in kulturi tamkajšnjih prebivalcev. Z njimi se je tako širilo vedenje o tujih kulturah.

Pomorščaki avstrijske in avstro-ogrske mornarice, zlasti vojne, v kateri so vse do konca 1. svetovne vojne služili pomorščaki iz slovenskega etničnega prostora, so s prekooceanskih potovanj prinesli največ predmetov iz Vzhodne Azije.  Ker Habsburška monarhija ni bila kolonialna velesila, so njene ladje v Vzhodno Azijo pogosteje plule šele po odprtju Sueškega prekopa leta 1869. Zaradi tega izvirajo tudi predmeti iz Vzhodne Azije v zbirkah pomorščakov pretežno iz tega obdobja. Ti predmeti so bili v evropskem prostoru zelo cenjeni in povpraševani ne le zaradi njihove kakovosti in estetske vrednosti, temveč tudi zato, ker so izhajali iz krajev, ki so bili od naših med najbolj oddaljenimi, kulture tamkajšnjih prebivalcev pa zelo drugačne in slabo poznane. Zbirke pomorščakov, so z izjemo zbirke intendantskega časnika Ivana Skuška, ki je načrtoval gradnjo muzeja azijske umetnosti, razmeroma skromne. A so za razumevanje medkulturnih odnosov in vloge predmetov pri širjenju vedenja o Vzhodni Aziji na naših tleh prav tako pomembne. Kljub temu, da so bili nekateri predmeti že prilagojeni uporabi in okusu Evropejcev, so bili zaradi svoje razširjenosti najpogostejši predstavniki vzhodno-azijskih kultur pri nas. 
Pri sorodnikih pomorščakov ali v muzejih se je do danes ohranilo največ razglednic in fotografij. Med pomorščaki je bilo priljubljeno tudi kupovanje predmetov iz porcelana. Redkeje so kupovali vezenine na svilo, lakirane lesene predmete, slike, kipce, dele orožja japonskih samurajev, pahljače ter različne druge manjše uporabne predmete. Nekateri častniki pa so prinesli tudi kose pohištva, zlasti paravane. 

Na razstavi so predstavljene življenjske zgodbe predmetov ter njihove večplastne pripovedi: nastanek, uporaba in pomen predmetov v izvirnem okolju, kot tudi njihova uporaba in pomen pri pomorščakih in njihovih sorodnikih. 

Razstava se vsebinsko zaključi z ustanovitvijo prve slovenske ladijske družbe Splošne plovbe Piran leta 1954 v okviru socialistične Jugoslavije in njenimi prvimi povezavami z Vzhodno Azijo. 

Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran je razstavo pripravil v sodelovanju z Oddelkom za azijske študije Filozofske fakultete v Ljubljani in Znanstveno-raziskovalnim središčem Koper v sklopu projekta Osiroteli predmeti: obravnava vzhodnoazijskih predmetov izven organiziranih zbirateljskih praks v slovenskem prostoru (J6-3133). Poleg avtorice razstave Bogdane Marinac so besedila za razstavo prispevale tudi Tina Berdajs, Klara Hrvatin, Chikako Shigemori Bučar, Nataša Vampelj Suhadolnik, Maja Veselič in Nataša Visočnik Gerželj iz Oddelka za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter Helena Motoh iz Znanstveno-raziskovalnega središča Koper.