BUCINTORO in biseri piranske beneške dediščine

Priložnost, da si v laboratoriju Historya v Coneglianu izposodimo izjemen model zadnjega Bucintora, delo mojstra Ivana Ceschina in njegovih sodelavcev, nas je spodbudila, da pripravimo obsežnejšo razstavo in predstavimo nekatere bisere piranske beneške dediščine. Med pripravami nanjo smo izvedeli za dragocene eksponate Giorgia Suppieja, našega prijatelja, zbiratelja in poznavalca pomorske beneške dediščine, in jih z veseljem sprejeli.

Nekateri prvič javnosti predstavljeni umetniški, kulturnozgodovinski in knjižni biseri piranske beneške dediščine v hrambi našega muzeja poudarjajo pomen in veličino petstoletne dominacije Beneške republike. Na razstavi posebno blesti model zadnjega bucintora - doževe galeje za javne slovesnosti, izdelek mojstra Ivana Ceschina in njegove delavnice Historya Venice iz Conegliana iz leta 2021.Ta impresivni model, v merilu 1:25, z izjemno natančnostjo ponazarja znameniti zadnji Bucintoro iz 18. stoletja.

 

Bucintoro je bila doževa uradna paradna ladja, ki so jo uporabljali predvsem ob dnevu vnebohoda (Festa della Sensa) in znameniti poroki morja: slovesnem obredu, pri katerem je dož, ki je predstavljal beneško državo, vrgel zlati prstan v morje, da bi zapečatil večno zvezo med Benetkami in Jadranom.

Prvi Bucintoro je bil splavljen leta 1311. Skozi stoletja so jih zgradili več, vsak je bil bolj razkošen od prejšnjega. Zadnja različica, ki je bila daleč največja, je bila dokončana leta 1729: bila je prava plavajoča umetnina, bogato okrašena z rezbarijami, pozlato in alegorijskimi kipi.

 

Zadnja poroka z morjem je bila leta 1796. Dve leti pozneje, leta 1798, so Bucintoro uničile umikajoče se napoleonske čete, ki so sledile ukazu, da je treba beneške ladje po Campoformijskem sporazumu onesposobiti. Tako se je končala zgodba o ladji, ki je stoletja simbolizirala moč, bogastvo in nepretrgano vez med Benetkami in morjem.

 

Na razstavi so predstavljeni tudi nekateri javnosti doslej neznani piranski biseri beneškega obdobja: likovna dela, kulturnozgodovinskimi eksponati med katerimi so tudi dragocene knjige iz stare piranske mestne knjižnice (Biblioteca civica di Pirano), ki jo hranimo v muzeju.

 

Korenine stare piranske mestne knjižnice segajo v 17. stoletje. Danes je knjižni fond Biblioteche civice skoraj v celoti popisan in obsega približno 5200 naslovov ali 7400 enot oz. knjig, ki so bile natisnjene od 16. do 20. stoletja. Najdragocenejše so tiste, ki so izšle pred letom 1800 in so obravnavane kot antikvarno gradivo: okoli 100 knjig je iz 16. stoletja, 100 iz 17. stoletja in 1300 iz 18. stoletja. Napisane so večinoma v italijanskem jeziku, sledijo latinski, nemški in francoski, nekaj primerkov tudi v angleškem, španskem in slovenskem jeziku. Velik delež knjig (okoli 2000) je bil natisnjen v Benetkah, ostalo v drugih italijanskih mestih, nekaj izdaj pa tudi v evropskih krajih. 

 

Biblioteca civica je bila namenjena širokemu krogu uporabnikov, zato je tudi njeno gradivo raznoliko. Zbirka vsebuje leposlovne in strokovne knjige z različnih področij od filozofije, religije, družbenih ved, matematike, medicine, tehnike, umetnosti, zemljepisa do zgodovine. Posebno zanimiv je sklop gradiva, voden pod imenom Istrica, ki obsega literaturo z domoznansko vsebino. Šteje okoli 950 naslovov oziroma 1100 knjig.

 

Na razstavi si je mogoče ogledati tudi Beneško škatlo v obliki knjige, last Pomorskega muzeja, v kateri je bila shranjena Pergamentna listina prisege Pirana Beneški republiki iz leta 1283, ki jo danes hrani Pokrajinski arhiv Koper, Enota Piran, in jo je za to priložnost posodil Pomorskemu muzeju.Več lahko izvemo tudi o ozadjih različnih umetniških del, ki se nanašajo na zgodovinske dogodke in legende povezane s Piranom ter beneško dediščino, pri čemer je še posebej zanimiva in skrivnostna tema bitka pri Savudriji.

V najslavnejši zgodovinski beneški bitki se je marca 1177 pod poveljstvom doža Sebastiana Zianija in s podporo papeža Aleksandra III. spopadlo okrog 40 beneških in istrskih galej z okrog 45 genovskimi in pisanskimi, ki jim je poveljeval cesarjev sin Oton Barbarossa. Cesarsko ladjevje je bilo uničeno in Otona so Benečani ujeli.

 

Vzrok za spopad je bil boj za investituro, v katerem so se Benetke odločile za podporo papežu Aleksandru III., tudi zato, ker je bil privrženec lombardske zveze mest, proti kateri se je bojeval Friderik Barbarossa. Zmaga je Benetkam prinesla novo pomorsko moč in okrepila njihovo dominanto vlogo na Jadranu.

 

Avtorji razstave so Duška Žitko, Graziella Viola in Flavio Bonin, zunanja sodelavca pa Ivan Ceschin in Giorgio Suppiej. Razstava bo na ogled v Palači Gabrielli v Piranu do decembra 2025.

 

Hkrati je v nekdanjem skladišču soli - Monfort do 31. avgusta 2025 na ogled gostujoča razstava HISTORYA VENICE - Potovanje v umetnost restavriranja in dekoracije, ki dopolnjuje osrednjo razstavo in prikazuje delo restavratorjev in dekoraterjev iz Conegliana ter avtorjev modela bucintoro.

 

Veselimo se vašega obiska!