NA NJEGOVEGA VELIČANSTVA LADJI

 

V avstrijski in avstro-ogrski vojni mornarici

Habsburžani so dobili Trst in z njim dostop do morja že leta 1382, a so vojno mornarico načrtno razvijali šele po letu 1815, ko so že nadzorovali obalo od Benetk do Črne gore, hitreje pa od srede 19. stoletja dalje. Zaradi upora v Benetkah leta 1848 s težnjo po odcepitvi so iz Benetk najprej v Trst in nato v Pulj postopoma preselili glavno vojaško pomorsko oporišče. Pomorsko vojno akademijo pa so za kratek čas preselili v Trst in nato na Reko. Takrat so nezanesljivi italijanski pomorski kader zamenjali s pomorščaki drugih narodnosti.

Med pomorščaki hrvaške, madžarske, avstrijske, italijanske, češke, slovaške, poljske in drugih narodnosti monarhije je bilo razmeroma veliko Slovencev in ljudi iz različnih koncev slovenskega etničnega prostora. Bližina oporišč je vplivala na to, da je bilo med njimi veliko prostovoljcev, ki so si sčasoma pridobili različne čine in stroke. Poleg želje po pomorskem poklicu jih je pritegnila možnost brezplačnega šolanja in potovanj. Mornarica se je namreč odlikovala po dobrem izobraževanju, ki je vključevalo šolanje na prekooceanskih potovanjih.

O slovenskih pomorščakih in življenju pomorščakov v avstrijski oziroma avstro-ogrski vojni mornarici ter o pomembnih dogodkih, ki so jim bili priča, pripoveduje tudi zbirka. V ospredje postavlja Bitko pri Visu leta 1866 z viceadmiralom Vilhelmom von Tegetthoffom, 1. svetovno vojno z velikim admiralom Antonom Hausom ter potovanja pomorščakov na druge kontinente. Razstavljeni so ladijski modeli, navtični predmeti, uniforme, dnevniki, spominki, predmeti, ki so jih pomorščaki prinesli s potovanj, ter drugi osebni predmeti in bogato slikovno gradivo.