Ladijsko okno iz začetka 20. stoletja

Najprej smo očistili lažje odstranljive obloge in korozijske produkte, da bi pospešili postopek razsoljevanja. Razsoljevali smo postopoma: prešli smo iz vodovodne do destilirane vode in vsakokrat merili prevodnost, da smo lahko ugotavljali koncentracijo soli v vodi. Vodo smo menjavali toliko časa, dokler se nismo prepričali o stabilnosti in nizki koncentraciji soli.

Po sušenju smo nadaljevali z mehanskim odstranjevanjem korozivnih produktov in oblog s pomočjo drobnega orodja, ultrazvočnega kladivca in mikromotorja. Čistili smo previdno, pod povečavo, in pazili, da ne bi poškodovali originalne površine. Posebej pazljivo smo z blagim topilom čistili gumijasto tesnilo.

Površine smo zaščitili s premazi, namenjenimi konserviranju – restavriranju kovine, ki so lahko odstranljivi in bodo v prihodnje omogočali lokalne posege, če bo to potrebno.

Za ohranitev predmeta v prihodnje bo zelo pomembno okolje, v katerem bo hranjen - korozijo kovin lahko upočasnimo tako, da predmete hranimo v izredno suhem prostoru. V muzejih si pomagamo tudi tako, da predmete nepredušno zapremo skupaj s posebnimi snovmi, ki vpijajo vlago in tako zaščitijo predmet.

Predmete prijemamo previdno in izključno z rokavicami, da ne puščamo mastnih ali kislih odtisov. Prstni odtisi namreč puščajo (ne)vidne sledi na predmetih in na teh mestih se prej nabere prah.

Konserviranje-restavriranje: Ajda Purger,  Igor Ravbar