Ženski plašč – »suknja« Tone Gorela iz Sv. Petra

Med zapuščino Tone (Antonije) Gorela (2. 4. 1874 - 27. 12. 1966), nekdanje lastnice Tonine hiše, v kateri je danes etnološka zbirka, se je ohranil rjav zimski plašč - »suknja«  iz grobega domačega sukna. Muzeju ga je lastnica prodala leta 1963. Plašč je bil del značilne istrske kmečke podeželske noše iz 19. in prve polovice 20. stoletja. V uporabi je bil predvsem kot praznično oblačilo, ki so ga premogle le premožnejše vaščanke. Tona, ki je v vasi veljala za premožnejšo, ga je zato po ustnih virih občasno posojala dekletom za poroko. V vasi je bila med zadnjimi, ki je nosila nošo. Občasno jo je za posebne priložnostih oblekla še v 50. letih in na začetku 60. let 20. stoletja.

Plašč je spredaj in zadaj naguban, podobno kot kamižot (dolga, drobno nagubana in spredaj prerezana obleka brez rokavov). Rokavni zavihki in vratni izrez so okrašeni z obrobo iz vzorčastega brokata in vezenine. Z vezenino je okrašen tudi hrbtni del. Na dnu ima plašč rdečo obrobo.

Plašč je leta 2012 v okviru evropskega projekta Open Museums restavrirala restavratorka in konservatorka Ana Resnik. Pred dolgotrajnim restavratorsko-konservatorskim posegom je bil plašč zaradi napada insektov vidno poškodovan po celotni površini. Opazni so bili ostanki moljih zapredkov. Svilena tkanina na ovratniku je imela raztrganine, zlate niti na brokatni tkanini ob robu rokava pa so bile zrahljane. Po pregledu materiala je restavratorka s suhim čiščenjem odstranila površinske umazanije ter s pranjem in likanjem pripravila blago za podlaganje. Z ustreznimi tkaninami je podložila volneni del plašča in svilo, nato pa z zelo natančnim ročnim šivanjem stabilizirala poškodbe.

Bogdana Marinac