Konserviranje arheološkega lesa z najdišča Fizine

Arheološki les se ohranja v območjih, kjer ni kisika, najpogosteje v mulju različnih voda in barjih, ali pa v območjih, ki niso primerna za rast mikroorganizmov (zelo suha okolja in večni led). Arheološki les, ki je najden v mokrih okoljih, imenujemo mokri les. Ohranil se je, ker ga mikroorganizmi zaradi pomanjkanja kisika niso mogli povsem razgraditi. Ker je v mulju pogosto tičal več stoletij ali celo tisočletij, je razgradnja vseeno počasi potekala, zato je tak les zelo občutljiv. Lahko je različno dobro ohranjen, odvisno od razmer, ki jim je bil izpostavljen.

Bolje ohranjeni predmeti so še trdni na otip, slabše ohranjeni pa so na otip mehki, podobno kot piškot, ki smo ga namočili v čaj ali mleko. Oblika takšnih predmetov se je deloma ohranila tudi zato, ker so bili predmeti prepojeni z vodo. Če bi predmet iz takšnega lesa po najdbi pustili na zraku, bi se hitro posušil in močno spremenil obliko. Pogosto je namreč ohranjen predvsem lignin, ki služi kot opora drevesu, medtem ko so se celuloza in hemiceluloze, ki tvorijo vezivo, v celoti ali delno razgradile.

Konserviranje takšnega predmeta poteka na prav poseben način. Skoraj do konca posega, ki lahko traja več let (za večje in debelejše predmete tudi več kot 10 let), moramo predmet hraniti v vodi. Če to ni mogoče, pa ga moramo do začetka posega hraniti zavitega v folijo in mokre krpe v čim hladnejšem okolju, da ne pride do razrasti mikroorganizmov in razgradnje lesa.

Poseg začnemo s čiščenjem površine. Poskušamo odstraniti čim več sedimenta in morebitnih organizmov (npr. alg), ki so na površini predmeta. Nato predmet očistimo tudi globinsko. To poteka z namakanjem v deionizirani, demineralizirani ali destilirani vodi. Pri tem iz lesa v vodo izhajajo vodotopne soli in kisline, ki bi lahko motile nadaljnji proces. Vodo redno menjavamo, da pospešimo proces in zmanjšamo možnost za razrast mikroorganizmov.
Ko z meritvami pH in prevodnosti potrdimo, da je predmet tudi globinsko dovolj očiščen, pripravimo utrjevalec. V naši delavnici največ delamo z raztopino melaminske smole. Gre za vodotopno smolo, ki jo zmešamo z vodo in nekaterimi drugimi vodotopnimi snovmi.

Predmet več mesecev (lahko tudi več kot eno leto) namakamo v tej raztopini. Ob tem poteka proces difuzije, zaradi katerega smola prehaja v les. S preverjanjem, kako globoko je smola že prodrla v predmet, bi le-tega poškodovali, zato takšne analize opravimo le občasno, sicer pa pustimo predmet v raztopini dokler je smola ustrezna. V raztopini so majhne molekule smole, ki sčasoma reagirajo med seboj. To lastnost izkoristimo tudi ob koncu procesa utrjevanja, ko molekule melaminskih smol zamrežimo med seboj s segrevanjem. Tako smola tvori novo ogrodje lesu – ga utrdi. Pri tem pazimo, da se predmet ne začne sušiti.

Sledi zadnja, najdaljša, faza – sušenje. Le-to poteka v sobnih razmerah, a ga močno upočasnjujemo tako, da predmet zavijemo v paropropustno folijo. Tako voda veliko počasneje izhlapeva, s čimer preprečimo, da bi prišlo na predmetu do mehanskih poškodb in deformacij. Čeprav je utrjen, je les še vedno zelo šibak. S tehtanjem spremljamo izhlapevanje vode. Ko se masa predmeta ustali, je postopek sušenja končan. Predmet takrat še premažemo z zaščitnim premazom in pripravljen je za razstavo.

Besedilo in fotografije: Katja Kavkler, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Restavratorski center, Naravoslovni oddelek