Od ISTRA BENZA do ISTRABENZA 1948-1996

Publikacijo, »od ISTRABENZA do ISTRABENZA 1948-1996«, ki vsebuje 232 strani je izdal Pokrajinski arhiv Koper, uredila dr. Jedert Vodopivec Tomažič, oblikovala pa Mateja Tomažinčič. 

 

Uredništvo publikacije: mag. Nada Čibej, Fabio Ivančič, dr. Aleksander Lorenčič, Deborah Rogoznica, Ivan Simčič, dr. Nadja Terčon in dr. Jedert Vodopivec Tomažič.

 

Recenzenta: prof. dr. Žarko Lazarević in doc. dr. Lev Centrih

V uvodnem delu mag. Nada Čibej, direktorica Pokrajinskega arhiva Koper (PAK), predstavi zakonodajni okvir obravnave arhivskega gradiva gospodarstva in področje kadrovske in prostorske problematike arhivov oz. Pokrajinskega arhiva Koper in razloge zakaj v Pokrajinskem arhivu Koper ni arhiva Istrabenza. Dr. Jedert Vodopivec Tomažič, urednica publikacije, pa osvetli ozadje nastanka tega projekta in iskanja arhivskih virov. 
V drugem delu trije priznani slovenski zgodovinarji, ki se v svojem raziskovalnem delu posvečajo gospodarski tematiki, predstavijo razvoj gospodarstva na koprskem območju, ki je bilo po zaključku 2. svetovne vojne močno odvisno od nove razmejitve med Jugoslavijo in Italijo.  

Dr. Deborah Rogoznica, arhivska svetovalka iz Pokrajinskega arhiva Koper, predstavi gospodarstvo na Koprskem po letu 1945, po zaključku 2. svetovne vojne. V obdobju tako imenovanih vojaških  okupacijskih con (1945–1954)  je jugoslovanska stran na ozemlju, ki je sodilo pod vojaško upravo, vodila politiko, ki je v prvi vrsti imela namen zavarovati svoje politične in gospodarske interese, in sicer z ustanavljanjem oblastnih gospodarskih podjetij, ki naj bi prevzela popoln nadzor nad finančno-trgovskim sistemom tega območja.  Leta 1948 je bilo ustanovljeno podjetje »Istra-Benz«, ki je nastalo s preoblikovanjem odseka za gorivo Avto podjetja Adrija in je kot osnovno nalogo imelo prodajo pogonskih sredstev na debelo in drobno. Istrabenz, ki je začetno poslovalo kot delniška družba, je bilo leta 1954 po novi jugoslovanski zakonodaji preoblikovano v družbeno gospodarsko podjetje in je v 50. letih 20. stoletja močno povečalo svoje poslovanje in realizirane prihodke.   

 Dr. Nadja Terčon, muzejska svetnica v Pomorskem muzeju »Sergej Mašera« v Piranu, na podlagi dolgoletnih raziskav arhivskega gradiva in izdaji knjige »Usidrali smo se na morje« : Vzpostavitev slovenskega pomorstva 1945–1958,  poda splošni pregledni prispevek o pomorstvu in plovilih ter problemih, ki so jih le ti imeli z dobavo goriva, dokler ni za to začelo skrbeti podjetje Istrabenz Koper. Ker v Pomorskem muzeju »Sergej Mašera« Piran ne hranijo nikakršnega gradiva o črpalkah za ladje, čolne in jahte oz. o gorivu za plovila, se je avtorica odločila za prispevek bolj splošnega značaja. Njegova rdeča nit so morje in plovila ter njihov pogon na tekoče gorivo, s čimer se je po svoji ustanovitvi ukvarjal tudi Istrabenz. O oskrbi ladij z gorivom je pričal že njegov prvi direktor Angel Gruden. Govor je o ladjah ter o preobrazbi jadrnic in uporabi vetrne energije v parnike ter o uporabi njihove energije. Ker so bile vsaj od začetka 20. stoletja tudi jadrnice že opremljene z motorjem, je bilo s pomočjo ljubiteljskega raziskovalca zgodovine pomorstva Vinka Oblaka v piranski enoti Pokrajinskega arhiva Koper najdenih nekaj arhivskih dokumentov o ravnanju s petrolejem in nafto v obdobju med obema svetovnima vojnama. Na kratko so nakazani obdobje po drugi svetovni vojni ter razmere v pomorstvu, upad pomorskega prometa in potem njegov ponovni zagon, začetek marin in uvajanje črpalk za plovila. Navedena so pomorska in ribiška podjetja, ki so gorivo nabavljala pri Istrabenzu. Posebej pa v obdobju med koncem vojne in časom ustanovitve Istrabenza, v letu 1946 velja postaviti v ospredje več zanimivosti glede kraje, črpanja in prodaje nafte iz nasedle in uničene ladje Rex. 

Dr. Aleksander Lorenčič, direktor Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož, osvetljuje slovensko industrijo po letu 1945 in energetsko panogo od razvojnega skoka in posodobitve do deindustralizacije. Po letu 1945 je ekonomska politika največ pozornosti namenila industriji, pričela se je pospešena industrializacija in posledično je to gospodarsko področje naredilo največji razvojni skok ter posodobilo svojo strukturo. Po letu 1945 se je več kot dvajset slovenskih industrijskih podjetij uveljavilo s svojimi blagovnimi znamkami na svetovnem trgu, več kot trideset pa jih je monopolno nastopalo na jugoslovanskem trgu. Po osamosvojitvi Slovenije se je začelo novo obdobje v razvoju slovenske industrije, priča smo bili izrazitemu prestrukturiranju gospodarstva, številna podjetja, tudi giganti jugoslovanske industrije, so propadla, številne prestižne slovenske blagovne znamke pa so bile prodane. Kar zadeva naftna in plinska distribucijska  podjetja ter potrebno infrastrukturo za skladiščenje in distribucijo naftnih derivatov, sta bili takoj po drugi svetovni vojni ustanovljeni dve podjetji. Najprej je za distribucijo nafte in plina skrbela slovenska podružnica zveznega podjetja Jugopetrol, imenovana Jugopetrol Ljubljana. Pod tem imenom je podjetje delovalo do leta 1953, ko se je osamosvojilo in preimenovalo v Petrol. Drugo slovensko naftno podjetje, Istrabenz Koper je v prvih letih poslovalo na območju slovenske in hrvaške Istre v znatno manjšem obsegu poslovanja, kot ga je dosegal Petrol. Vse do leta 1963 je podjetje kupovalo naftne derivate prek Petrola, nato pa se je osamosvojilo ter naftne derivate in plin nabavljalo neposredno pri rafineriji na Reki. Do začetka sedemdesetih let so uredili ali na novo zgradili številne bencinske črpalke. Osemdeseta leta prejšnjega stoletja je zaznamovala naftna kriza, ki je Istrabenz prisilila, da vstopi v enoten nacionalni sistem oskrbe z naftnimi derivati, v začetku devetdesetih let pa je potekal proces lastninskega preoblikovanja, ki je bil zaključen leta 1996 z nastankom holdinške družbe Istrabenz d.d. Potem se je Istrabenz še intenzivneje začel preoblikovati v smer finančnega holdinga.

Glede na dejstvo, da arhiva podjetja Istrabenz ni oziroma so ohranjeni le fragmenti ali pa kopije dokumentov v sklopu drugih arhivskih fondov, smo želeli še v zadnjem hipu ohraniti, kar se je še ohraniti dalo. Ker se na arhivske vire nismo mogli povsem nasloniti, smo sklenili, da se naslonimo tudi na ustne vire. 
Začeli smo iskati stike z bivšimi zaposlenimi ter drugimi, kakorkoli povezanimi s podjetjem, ki bi s svojim pričevanjem posredovali dragocene podatke. Odziv je bil zelo dober zlasti med starejšimi Istrabenzovimi upokojenci. Nekateri žal iz zdravstvenih razlogov niso mogli več sodelovati. Nekateri, predvsem mlajši nekdanji zaposleni, pa se niso želeli javno izpostaviti. Kljub vsemu smo poleg ustnih in pisnih izjav pridobili tudi precej fotografskega ter nekaj arhivskega in muzejskega gradiva. 

Tako je v tretjem delu Ivan Simčič, kustos - zgodovinar iz Pokrajinskega muzeja Koper, pripravil in uredil pričevanja nekdanjih Istrabenzovih zaposlenih oz. njihovih svojcev: Angela Albertija (roj. 1942, črpalkar od 1964 do upokojitve 1997), Guida Bertoka (roj. 1938, opravljal komercialna (1973-1974) in vodstvena dela od 1978 do upokojitve 1999)
Zorka A. Cerkvenika (roj. 1949, od 1990 do upokojitve 2012 direktor Istrabenz plini), Franca Cvetrežnika (roj. 1938, črpalkar od 1973 do upokojitve 2007), Majde Fonda - žene pokojnega Ivana Fonda (1946–2017, črpalkar od 1967 do invalidske upokojitve 1999), Lojzeta Hočevarja (roj. 1946, vodja službe varstva pri delu in požarne varnosti od 1976 do upokojitve 2007), Petra Požrla (roj.1940, vodja komerciale od 1976 do upokojitve 2002), Dušana Starmana (roj. 1947, črpalkar od 1968 do upokojitve 2005), Roberta Vatovca, sina Fabia Vatovca (1929–2012, glasbenik in knjigovodja od leta 1957 do upokojitve 1991), Lucijana Vatovca ( roj. 1993, dolgoletni vodja oz. namestnik vodje maloprodaje ter kronist Istrabenza od 1957 do upokojitve 1993) ter nenazadnje Fabia Ivančiča (roj. 1933, dolgoletni računovodja podjetja od 1971 do upokojitve 1995 in še čez, do dokončne upokojitve 2001), neprecenljivega vira, ki nam je z neverjetnim spominom, širokim vpogledom in računovodsko natančnostjo posredoval veliko pisnih in ustnih izjemno dragocenih dejstev in razlag. 

V zadnjem, dokumentacijskem delu smo iz nam danih podatkov pripravili predstavitev vseh štirih direktorjev: Angela Grudna (1948 –1951), Antona Vodopivca (1951–1974), Jordana Klabjana (1984–1988) in Janka Kosmine (1974–1984, 1988–1996). Zaradi pomanjkanja dosegljivih virov se predstavitve direktorjev medsebojno razlikujejo. 
V ta del je vključeno še »Kratko poročilo o lastninjenju podjetja ISTRABENZ d.d. Koper«, ki ga je leta 1996 pripravil Fabio Ivančič in podpisal Janko Kosmina, Glavni direktor. 
Sledi tekstovni pregled vseh TV prispevkov, ki omenjajo Istrabenz, od začetka TV Slovenija leta 1958 do leta 1996, ki ga je pripravil Rok Omahen, dokumentalist raziskovalec, iz oddaj TV Slovenija, ki jih v svojem obsežnem arhivu hrani RTV Slovenija.    

  
Za konec je podana Kronologija podjetja Istrabenz Koper od ustanovitve leta 1948 do zaključka privatizacije leta 1996, ki vključuje tudi spremembe zapisa podjetja.