Preskočite na vsebino

Solne poti

Pridobivanje in trgovanje s soljo je bilo v preteklosti današnjega dela slovenske Istre ena od temeljnih meščanskih gospodarskih dejavnosti. 

 

V Sredozemlju poznamo dva prevladujoča tehnološka sistema pridobivanja soli iz morske vode, ki ju pogojujejo geografski in klimatski pogoji. Prvega so uporabljali (in ga še vedno) na področjih, kjer je malo padavin ( severna Afrika, Grčija, južni Apeninski polotok, Sicilija, Sardinija,..). V teh solinah (npr.Trapani) sol pobirajo enkrat do trikrat letno. 

Drugi sistem so uporabljali v solinah v srednjem in severnem Jadranu, in sicer od solin na Pagu in Cervije navzgor. Ker je tu bilo število deževnih dni v povprečju višje, so sol pobirali vsakodnevno ali na dva do tri dni. Sistema se razlikujeta tudi po načinu in intenzivnosti dela, kar je vplivalo na proizvodne stroške in število delavcev. 

 

Osnovni pogoji za postavitev ekonomsko upravičenega solnega kompleksa so bili: dovolj sončnih dni z visoko temperaturo, dovolj vetra (suhi vetrovi), velika površina, ki je primerna za soline (neprepustna ilovica, brez sladkovodnih izvirov), potrebne količine čiste morske vode, čimmanj padavin v poletnem obdobju, dobra organizacija prostorske razporeditve bazenov in organizacija delovne sile, ki je morala biti dobro izučena. 

 

Na prvi pogled je solinarsko delo preprosto, a temu ni tako, saj vsaka obrt zahteva obvladovanje številnih znanj. V preteklosti so se slednja običajno prenašala z očeta na sina (tudi tu je zelo pomembna družinska tradicija), le v novejšem obdobju so se solinarji šolali na rudarskih šolah. 

 

Še veliko več strokovnih podatkov o nastanku in načinu izdelave soli in trgovanja z njo izveste v katalogu.

 

Avtor: Flavio Bonin

Izdal: Pomorski muzej Sergej Mašera Piran

Cena: 10,00 €