Vzhodnoazijski predmeti – povezovalci kultur

V zbirkah pomorščakov avstro-ogrske vojne mornarice je med neevropskimi predmeti največ predmetov iz Vzhodne Azije, kamor so ti pogosteje potovali po odprtju Sueškega prekopa leta 1869 in še posebej v času boksarske vstaje na Kitajskem leta 1900 ter po letu 1902, ko je dobila Avstro-Ogrska v Tianjinu na Kitajskem majhno koncesijsko cono. Tam je imela tudi svoj mornariški odred.

Ker je večina ladij ostajala v Vzhodni Aziji tudi po leto dni ali celo več in v tem času obiskala številna tamkajšnja pristanišča, so imeli pomorščaki veliko možnosti za nakupovanje. Številni, zlasti častniki, pa so obiskali tudi mesta v notranjosti, kot so Peking, Seul in Tokio. Zaradi višjega položaja na ladji so častnike in kadete pogosto gostili tamkajšnji predstavniki tujih držav in premožnejši domačini, ki so zanje organizirali tudi izlete. Na teh so si nekateri ogledali tovarne porcelana ter proizvodnjo svile, čaja, predmetov, izdelanih v tehniki cloisonné in drugega. A možnosti za nakupe so imeli tudi tisti pomorščaki, ki niso zapustili ladje, saj so kramarji in trgovci izdelke prodajali tudi ob ladji ali na njej.

 

Prevlada vzhodnoazijskih predmetov med neevropskimi predmeti v zbirkah avstrijskih in avstro-ogrskih pomorščakov je po eni strani posledica dokaj pogostih potovanj avstro-ogrskih vojaških ladij v Vzhodno Azijo in zato velikega števila fantov in mož iz slovenskega prostora, ki so se teh potovanj udeležili, a tudi tamkajšnje velike ponudbe ter velike priljubljenosti vzhodnoazijskih predmetov med Evropejci v tistem času. Vzhodnoazijski predmeti so bili med pomorščaki priljubljeni zaradi njihove estetske vrednosti, uporabnosti, redkosti in eksotičnosti. Bili so iz krajev, ki so bili med najbolj oddaljenimi, kulture tamkajšnjih prebivalcev pa so se jim zdele najbolj drugačne in zato še toliko bolj zanimive. 

 

Kot številni drugi Evropejci so tudi pomorščaki iz Vzhodne Azije domov pogosto prinašali predmete iz porcelana in svile. Cenjeni so bili tudi lakirani leseni predmeti, vaze in čajni servisi iz drugih materialov, pahljače, deli orožja japonskih samurajev ter številni drugi predmeti. Najpogosteje pa so pomorščaki vseh činov kupovali razglednice in fotografije. Slednje so bile v njihovi zlati dobi priljubljene ne le kot sredstvo za komunikacijo na daljavo, temveč tudi kot spominski in zbirateljski predmeti, kar je bil razlog, da so jih kupovali zase in za druge. Številni so si uredili posebne albume fotografij ali razglednic, ki so dokumentirali njihova potovanja. Zaradi nizke cene in dostopnosti so bile med manj premožnimi pomorščaki razglednice ali fotografije pogosto edini predmeti, ki so si jih lahko privoščili.

 

Na Kitajskem so pomorščaki navadno kupovali predmete, ki so bili izdelani za domačine. Mnogi od teh (gumbi za klobuk mandarinov, deli oblačil, religiozni kipci…) v novem okolju niso mogli več rabiti prvotnemu namenu uporabe. Postali so le okrasni, zbirateljski in spominski predmeti in jih zato pogosteje najdemo v zbirkah častnikov. Številni, predvsem pomorščaki nižjih činov, so namreč raje kupovali predmete, ki so jih doma lahko uporabljali. Med temi pa prevladujejo predmeti, ki so bili prilagojeni okusu in uporabi Evropejcev (čajni servisi, albumi fotografij, slike, vezenine na svilo ter kosi pohištva, zlasti paravani, slednje so kupovali predvsem častniki). Ti so bili glede na ohranjene predmete bolj dostopni na Japonskem. V zbirkah pomorščakov je zato veliko več predmetov iz Japonske kot iz Kitajske.  

 

V Vzhodni Aziji kupljeni predmeti so v domovih pomorščakov in njihovih sorodnikov predstavljali vzhodnoazijske dežele. Ob tem so pomorščake spominjali na njihova potovanja in obiskane kraje, njihove sorodnike pa na pomorščaka, ki jih je prinesel. Z njihovo pomočjo so pomorščaki v domačem okolju širili predstave o tujih deželah. Te pa predvsem zaradi prilagoditve nekaterih predmetov okusu in uporabi tujcev niso bile vedno povsem realne. Ti predmeti ponazarjajo preplet vzhodnih in zahodnih kultur.

 

Po razpadu Avstro-Ogrske so slovenski pomorščaki po oceanih pluli z ladjami trgovske mornarice Kraljevine Jugoslavije, vojne in trgovske mornarice Kraljevine Italije, po 2. svetovni vojni pa z ladjami vojne in trgovske mornarice Socialistične Jugoslavije. Vzhodnoazijski predmeti so ostali priljubljeni tudi v teh obdobjih, a med neevropskimi predmeti takratnih pomorščakov niso več prevladovali.  

 

 

Literatura:

 

• Marinac, Bogdana: »Vso kino bi ti kupil« nakupovanje predmetov v Vzhodni Aziji, v: Kanček Vzhodne Azije, Spominski in okrasni predmeti v zapuščinah pomorščakov na Slovenskem, Ljubljana 2025, str. 117-144. https://ebooks.uni-lj.si/ZalozbaUL/catalog/view/806/1199/12015

 

• Marinac, Bogdana: »Spominjajo me na Daljni vzhod« predmeti v novem okolju, v: Kanček Vzhodne Azije, Spominski in okrasni predmeti v zapuščinah pomorščakov na Slovenskem, Ljubljana 2025, str. 145-155. https://ebooks.uni-lj.si/ZalozbaUL/catalog/view/806/1199/12014

 

• Kanček Vzhodne Azije, Spominski in okrasni predmeti v zapuščinah pomorščakov na Slovenskem, uredile Nataša Vampelj Suhadolnik, Maja Veselič, Bogdana Marinac: Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2025. https://ebooks.uni-lj.si/ZalozbaUL/catalog/book/806

 

• Marinac, Bogdana, Veselič, Maja: The private lives of mariners' East Asian objects: memory and identity throught the generations, v: Asian studies vol. 13 (1), Ljubljana 2025, str. 105-156. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-AP0W3R0W

 

Foto: 

 

1. Predmeti iz Vzhodne Azije v zbirki podčastnika avstro-ogrske vojne mornarice Antona Ukmarja, Japonska, obdobje Meiji, začetek 20. stoletja

2. Leseno stojalo iz zbirke intendantskega častnika avstro-ogrske vojne mornarice Viktorja Kristana, Kitajska, dinastija Qing, 19. ali začetek 20. stoletja 

3. Album razglednic s potovanja v Vzhodno Azijo s torpedno ladjo Leopard v letih 1907–1909 mornarja avstro-ogrske vojne mornarice Karla Zevnika, Japonska, obdobje Meiji, začetek 20. stoletja