Japonski paravan velikega admirala Antona Hausa in njegovo konserviranje-restavriranje

Muzejski predmeti skrivajo mnogotere pripovedi. So del preteklosti in sedanjosti ter vez med njima. To velja tudi za japonski paravan, ki ga je Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran odkupil leta 2018.

Štiridelni dvostranski svileni paravan ima na eni strani svilene vezenine z motivi cvetic, ki prinašajo srečenosne želje, na drugi strani pa slike s tušem in svetlimi barvami na svilo z motivi ptic in rastlin, ki simbolizirajo štiri letne čase. Avtor slik je japonski slikar Yamada Ōsai (1821–1846). Čeprav so slike starejše, je bil paravan izdelan med letoma 1900 in 1902. Okvirni čas nastanka je bil določen na osnovi potovanja Antona Hausa v Vzhodno Azijo in časopisnega papirja z datumom februar 1900, ki je bil med restavriranjem spomladi 2025 odkrit v notranjosti paravana. Zelo verjetno so bile za paravan uporabljene slike štirih letnih časov, ki so bile prvotno namenjene za obešanje na steno. Morda jih je Anton Haus sam izbral in iz njih dal izdelati paravan. Oblika okvirja, ki ima zgornjo stranico polkrožno izbočeno in na dnu noge, govori o tem, da je bil paravan prilagojen uporabi in okusu Evropejcev.

 

Paravan za Pomorski muzej Piran ter slovenski prostor in prostor nekdanje Avstro-Ogrske ni velikega pomena le zaradi njegove starosti, umetniške vrednosti in izvora, temveč predvsem zaradi povezave z velikim admiralom avstro-ogrske vojne mornarice Antonom Hausom (Tolmin 1851 - Pulj 1917), ki se je rodil in dolgo živel na slovenskih tleh.

 

Paravan pripoveduje o medkulturnih stikih med Evropo in Vzhodno Azijo, o odnosu Evropejcev do Japonske kulture, predvsem pa o potovanju Antona Hausa v Vzhodno Azijo, o njegovem odnosu do japonske kulture, pa tudi o njegovi povezanosti s sorodniki na dvorcu Draškovec pri Šentjerneju in v Šentjerneju, kjer so paravan več generacij uporabljali in hranili. Zaradi tega priča tudi o njihovi bivanjski kulturi in načinu življenja.

 

Veliki admiral Anton Haus se je v zgodovino zapisal predvsem kot odličen strateg in poveljnikom avstro-ogrske vojne mornarice v letih 1913 do 1917, ki je med 1. svetovno vojno vojaške akcije usmerjal predvsem v obrambo domovine. V otroštvu se je z družino iz rodnega Tolmina preselil v Novo mesto, kjer je obiskoval osnovno šolo in prve razrede gimnazije, zadnje razrede nižje gimnazije pa je dokončal v Ljubljani. Po poroki je v Ljubljani nekaj časa živela tudi njegova družina. Poročil se je s svojo sestrično Ano (Netty) Trenz z dvorca Draškovec pri Šentjerneju, kamor je z družino pogosto zahajal tako v otroštvu kot tudi po poroki.

 

Anton Haus je bil v Vzhodni Aziji po zatrtju boksarske vstaje na Kitajskem od maja 1901 do decembra 1902, ko je poveljeval na avstro-ogrski oklepni križarki Kaiserin und Königin Maria Theresia. Od 22. junija 1901 do decembra 1902 pa je poveljeval tudi celotni avstro-ogrski vzhodnoazijski eskadri.

 

Maja 1900 se je s korveto Donau kot njen poveljnik odpravil na plovbo po Ameriki, a je dobil v Argentini telegram, da mora zaradi boksarske vstaje na Kitajskem odpluti v Vzhodno Azijo. Zaradi napadov na tujce je Avstro-Ogrsko veleposlaništvo na Kitajskem prosilo Avstro-Ogrsko za vojaško pomoč. Po prihodu v Nagasaki se je moral prekrcati na oklepno križarko Kaiserin und Königin Maria Theresia, s katero je kot njen poveljnik v Vzhodni Aziji razen Japonske obiskal tudi več pristanišč na Kitajskem in v Koreji. Z vlakom pa se je odpeljal tudi do nekaterih krajev v notranjosti dežel. V tem času je na Japonskem, kjer se je ladja razen v Nagasakiju ustavila tudi v Hakodatu, Yokohami in Kōbeju, kupil več paravanov. Po vrnitvi v domovino je enega predal sorodnikom - družini Trenz iz dvorca Draškovec pri Šentjerneju, kjer so paravan hranili in uporabljali več generacij. Leta 2018 ga je od dedičev odkupil Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran.

 

Inv. št.: P18440 / EP4051

 

Kraj izdelave: Japonska

 

Čas izdelave: obdobje Meiji (1868-1912), okoli leta 1902

 

Material: svila, les, papir, lak

 

Mere: v: 170 cm, š: 55 cm + 55 cm + 55 cm + 55 cm, d: 2,5 cm

 

 

 

Konserviranje-restavriranje japonskega paravana

 

Paravan je bil ob nakupu močno poškodovan. Prizadevanja za njegovo čim boljše konserviranje-restavriranje in konserviranje-restavriranje več drugih vzhodnoazijskih paravanov, ki jih hranijo v Slovenskem etnografskem muzeju, Pokrajinskem muzeju Celje in več drugih muzejih, so privedla do organiziranja mednarodnega simpozija in delavnice Japonski vezeni paravani: problemi restavriranja (marca 2024 v Slovenskem etnografskem muzeji in Pokrajinskem muzeju Celje) ter do petdnevne delavnice konserviranja japonskih paravanov v Restavratorskem centru Arhiva Republike Slovenije v Ljubljani aprila 2025. Simpozij in delavnica sta bila del projekta Osiroteli predmeti, obravnava vzhodnoazijskih predmetov zunaj organiziranih zbirateljskih praks (J6-3133; 2021–2025), ki ga je v sodelovanju z Znanstveno-raziskovalnim središčem Koper in Pokrajinskim muzejem Celje vodil Oddelek za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V njem so sodelovali tudi Narodni muzej Slovenije in Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran. Obe delavnici restavriranja je vodil Howard Sutcliffe - izkušeni konservator za tekstil ter direktor ustanove River Region Costume and Textile Conservation s sedežem v Arleyju v Alabami in Nashvillu v Tennesseeju v ZDA. Delavnico so leta 2025 organizirali poleg Oddelka za azijske študije FF UL tudi Center za restavriranje in konserviranje arhivskega gradiva Arhiva Republike Slovenije, Društvo restavratorjev Slovenije in Pomorski muzej “Sergej Mašera” Piran.

Na delavnici, ki je bila namenjena restavratorjem in konservatorjem za tekstil in papir, sta bili konservirani-restavrirani dve krili štiridelnega paravana Antona Hausa, pri čemer so se izkušene konservatorke-restavratorke za tekstil po vodstvom Howarda Sutcliffa posvetile restavriranju svilene vezenine na svilo, restavratorke-konservatorke za papir pa so restavrirale sliko na svilo, ki je bila zalepljena na časopisni papir. Ob tem so restavrirale tudi časopisni papir v notranjosti paravana. Pozneje je konservatorka-restavratorka Ajda Purger iz Pomorskega muzeja »Sergej Mašer« Piran konservirala tudi rdeče lakirani leseni okvir paravana s črnimi vzorci listov.

 

 

Pripravila Bogdana Marinac

 

 

Literatura:

 

Vampelj Suhadolnik, Nataša: Pohištvo, Kanček Vzhodne Azije, Spominski in okrasni predmeti v zapuščinah pomorščakov na Slovenskem, Ljubljana 2025, str. 197-212.

 

Marinac, Bogdana: Zgodbe pomorščakov in njihovih predmetov, Kanček Vzhodne Azije, Spominski in okrasni predmeti v zapuščinah pomorščakov na Slovenskem, Ljubljana 2025, str. 43-97.

 

Marinac, Bogdana: Spominjajo me na Daljni vzhod, Predmeti v novem okolju, Kanček Vzhodne Azije, Spominski in okrasni predmeti v zapuščinah pomorščakov na Slovenskem, Ljubljana 2025, str. 145-155.

 

Kanček Vzhodne Azije, Spominski in okrasni predmeti v zapuščinah pomorščakov na Slovenskem (uredile: Nataša Vampelj Suhadolnik, Maja Veselič, Bogdana Marinac), Ljubljana, 2025

 

 

Konservatorski poseg tekstilnega dela vezenega japonskega paravana

 

Svilena tkanina japonskega paravana z vezenim cvetličnim motivom je bila precej poškodovana, predvsem na spodnjem in zgornjem delu. Tkanina je bila prilepljena na leseni podokvir, ki je bil vstavljen v leseno ogrodje paravana. Najprej smo celotni podokvir s tkanino vzeli iz ogrodja ter tkanino posesali na licu in hrbtni strani s sesalcem z nastavljivim zračnim vlekom, da smo odstranili površinsko umazanijo, prah in drobne delce. Z vlaženjem na robovih smo svileno tkanino odstranili iz podokvira ter poškodbe na hrbtni strani stabilizirali z novo svileno tkanino, pobarvano v ustrezni originalni odtenek v zelenkasti barvi. To tkanino smo s z majhnimi šivi fiksirali na originalno tkanino. Pri barvanju smo uporabili sintetična kovinsko kompleksna barvila z dobrimi svetlobnimi in mokrimi obstojnostmi. Ko smo na licu poravnali vse flotirajoče oziroma prosto ležeče poškodovane niti, smo nanje položili prosojno poliamidno mrežo, prav tako pobarvano v zeleni odtenek. Na to mrežasto tkanino smo predhodno nanesli 12-odstotno raztopino, mešanico akrilnih lepil Lascaux 303 HV in 498 HV v razmerju 50:50, in tkanino nekaj ur pustili, da se lepilo posuši. Nato smo jo narezali na kose, prilagojene velikostim poškodb, in mešanico lepil na poliamidni mrežasti tkanini aktivirali z ogrevano spatulo. Temperaturo spatule smo prilagajali lepilni učinkovitosti. Svileno tkanino s stabiliziranimi poškodbami smo nato ponovno nalepili na izvirni leseni podokvir, ki smo ga vstavili v leseno ogrodje paravana. Svilena tkanina vezenega paravana daje po končanem konservatorskem posegu ponovno videz estetsko poenotene površine.

 

Pri konserviranju tekstilnega dela paravana so pod vodstvom dr. Howarda Sutcliffa sodelovale Eva Ilec, Hermina Golc in Monika Kuharič iz Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož.

 

 

 

Besedilo: Eva Ilec

 

 

 

Restavriranje papirnega dela paravana

 

Konservatorji-restavratorji, ki smo specializirani za restavriranje-konserviranje papirja, smo restavrirali papirni del paravana. Govorimo o dveh polah papirja (časopisnega), ki sta rabila kot dodatna opora dvema deloma tekstila. Oba dela sta bila napeta na leseno konstrukcijo v obliki mreže; eden na eni strani, drugi na nasprotni strani.

 

Po odstranitvi bolj poškodovanega tekstilnega dela (svile) se je izkazalo, da časopisni papir in svila nista bila zlepljena skupaj, ampak je bila svila na oporo nalepljena le na zunanjem okvirju, časopisni papir pa po celotni leseni konstrukciji s klejnim lepilom. Po suhem čiščenju z restavratorskim sesalcem smo zelo umazan in poškodovan časopisni papir s toplo vodo in spatulo demontirali z lesene konstrukcije in tako dobili dostop do hrbtne strani drugega dela paravana. Tu je bila zgodba drugačna. Tekstil in časopisni papir sta bila po celotni površini zlepljena skupaj in napeta na leseno oporo. Poškodbe smo sanirali brez demontaže. Tekstilni del smo s hrbta restavrirali z že pripravljeno tekstilno mrežico, papir pa s tankim japonskim papirjem in mešanico škrobnega lepila in karboksi metil celuloze.

 

Odstranjen časopisni papir smo ravnali in mokro čistili na vakuumski mizi s pomočjo pare in mokrih pivnikov ter ga utrdili s tankim japonskim papirjem. Za utrjevanje in lepljenje smo uporabili mešanico škrobnega lepila in karboksi metil celuloze.

 

Po razmisleku smo se odločili, da restavriranega časopisnega papirja ne bomo vrnili na paravan. Nadomestili smo ga z brez kislinskim, trajno obstojnim arhivskim papirjem, ki bo paravanu zagotavljal kvalitetnejšo oporo. Za nadaljnjo hrambo smo restavrirani časopisni papir vstavili v mapo iz trajno obstojnega kartona.

 

Papirni del paravana so konservirale-restavrirale: Stanka Grkman, Marjana Cjuha, Tatjana Rahovsky Šuligoj, Anja Props, Blanka Avguštin Florjanovič in Darja Harauer iz ARS-a ter Meta Kojc iz NUK-a.

 

 

Besedilo: Stanka Grkman in Tatjana Rahovsky Šuligoj