POLITIKA DELI, ljudje se povezujejo

Muzeji povezujejo razdeljeni svet

 

Povzeto po:

 

Terčon, Nadja: »Usidrali smo se na morje«: Vzpostavitev slovenskega pomorstva 1945–1958. Piran, 2015, str. 241-243.

 

Razdeljeni svet  Istre in Trsta po drugi svetovni vojni

 

Pomlad 1945, ki je prinesla konec vojne in svobodo, pa na ožjem obalnem in tudi širšem primorskem območju ni pomenila take prelomnice, kot se je to zgodilo na slovenskem ozemlju, ki je takoj postalo sestavni del federativne Slovenije. Tam sta se začeli pospešena obnova in preobrazba gospodarskega in družbenega življenja. Leta 1947, ko je bila prva obnova v LR Sloveniji že skorajda zaključena, se je na Primorskem šele prav začela. Internacionalizacija ozemeljskega spora med Jugoslavijo in Italijo je imela močne gospodarske in družbene posledice. Večji, povsem slovenski del cone B Slovenskega primorja je bil po podpisu mirovne pogodbe z Italijo 10. februarja 1947 in začetku njene uveljavitve 15. septembra 1947 priključen Ljudski republiki Sloveniji oziroma FLRJ, njen manjši del, okraj Koper, pa je bil skupaj z okrajem Buje vključen v novoustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO). Ta del je meril 516 kvadratnih kilometrov in na njem je, kljub vse močnejšemu uveljavljanju jugoslovanskega družbenoekonomskega reda, šele 15. septembra 1954 prenehala suverenost Italije. Vojaška uprava Jugoslovanske armade (VUJA), ki je bila najvišja sodna oblast v coni B, je nadzirala uresničevanje različnih sporazumov med Italijo in Jugoslavijo, sprejemala ukrepe, ki so bili pomembni za celotno cono, in usklajevala delo med narodnoosvobodilnimi odbori in organi zaledne vojaške oblasti ter vojaškimi uradi zunaj cone.

 

Meja med conama STO se je zarezala  v več kot stoletno močno navezanost Istre na Trst. Trst je prvorazredno središče  tega področja in je s svojimi gospodarskimi silnicami na različne načine pritegoval prebivalstvo iz bližnjega zaledja, pa tudi iz celotne Habsburške monarhije.  Istrani so  v Trst potovali večinoma z ladjami. Med temi potniki so bile tudi ženske, tako Pirančanke kot Šavrinke. Ob nekem zapletu z njimi je tedanji direktor pomorske agencije Agmarit Zorko Tavčar občudoval pogum, delavnost, neustrašnost, odločnost, gospodarnost, neuklonljivost, iznajdljivost  žensk, ki so se mu uprle in v svojem slogu, a z velikim spoštovanjem, izjavil: »Ja, to so bile »babe«!« (Zorko Tavčar, prvi direktor Agmarita, 19. 6. 1989) Dokazuje, da so Šavrinke predstavljale dnevne delovne migracije in kaže, kako so se ženske morale in znale prilagoditi ter se znajti, predvsem pa, kako se je tudi na tem področju povečevala avtonomnost in aktivna vloga žensk ter kako so na svoj način presegale in povezovale razdeljeni svet, ki ga je ustvarila politika.

 

 

Zorko Tavčar, ladja Vida in piranske žene

 

Parnik Vida je bil zgrajen v Trstu kot Tatra. Po prvi svetovni vojni je bil dodeljen Jadranski plovidbi, ki ga je preimenovala v Triglav. Tik pred drugo svetovno vojno so ladji podaljšali krov v zaprt salon, dvignili premec ter ji nadgradili poveljniški most. Po koncu druge svetovne vojne so ladjo na Sušaku leta 1946 obnovili. Najprej jo je upravljala jugoslovanska pomorska agencija iz Trsta, ki jo je tudi preimenovala v Vido. Ladjo je predala reški Jadroliniji, ta pa jo je dala v najem pomorski agenciji Agmarit v Piranu. Ladja je vse do leta 1953 vozila med Piranom, Koprom in Trstom. Po letu 1954 je plula predvsem po reškem in splitskem plovnem okrožju, leta 1965 pa so jo razrezali v Splitu.

 

O ladji in zanimivem dogodku, povezanim z njo,  je piranskim muzejskim delavcem pripovedoval direktor Agmarita Zorko Tavčar (https://pomorskimuzej.si/sl/digitalne-zbirke/ljudje-morja/tavcar-zorko):

 

»Parnik Vida je bil zgrajen za 400 potniških mest, a luški kapitan Anton Perko je izdal dovoljenje za plovbo 600 potnikov. Plul je na relaciji Novigrad-Trst, popoldne pa še dvakrat na krajši progi Koper-Trst. Veliko potnikov je potovalo z njim, predvsem žensk. Potreba je bila takrat velika. Posadka je bila iz Pirana. Od začetka še kapitana nisem mogel najti. Sem dal enega Fragiacoma iz Pirana. In enkrat mi je VUJA odredila, da ladja ne sme v Trst. Kaj naj rečem ljudem? Najbolje, da je ladja pokvarjena in da jo je treba popraviti. Še danes se smejem, ko vidim te »babe«, ki so prišle k meni. Enih 300 »bab«, ena za drugo so prišle v urad, ki je bil tam, kjer je danes zdravstveni dom. In milica je ušla. Se je ustrašila. Je mislila, da je revolucija. Ma tudi jaz sem se ustrašil. Da mi pridejo v urad…, kdo bo spet spravil skupaj vse te papirje. In sem hotel zapreti vrata. One pa, da hočejo iti v Trst. Pojdite, sem jim rekel. Saj imate može, ki imajo ladje, trabakole, vkrcajte se in pojdite, zaradi mene… In ne, one da hočejo z Vido. Ja z Vido pa ne boste šle! In so šle potem iz Kopra. Ja, to so bile »babe«! In potem enkrat so jih naši zaprli, da so delale v Kopru na nekih zadružnih njivah. V soboto so jih spustili domov, v ponedeljek pa spet na delo. In potem so hodili k meni ti pomorščaki. Ma kapitan Tavčar, recite vašim, da jih spustijo domov… Jaz nimam za kuhat, otroke imam…«.

 

To je zanimiv dogodek, ki priča, kako zelo pomemben je bil v tistem obdobju pomorski promet, kakšni so bili medsebojni odnosi v mestu, kako pomembna je bila za krajevno prebivalstvo gospodarska vez s Trstom. Odzivi prebivalstva na poskuse oblasti, da bi prebivalcem preprečila prehod v cono A, so bili včasih prav dramatični.  A vedno znova so našli načine, kako    se povezati in preseči razdelitev, ki  jim je bila vsiljena.

 

 

Dogodke spletne akcije slovenskih muzejev lahko na spletu spremljate pod ključniki:

 

#naprejvpreteklost, #muzejiinskupnost,#dediščinapovezuje in #muzejbrezmeja, od 13. do 19. 4. 2026.