Zudič Jože

Jože Zudič, vodja pridelave soli (16.8.1934 – 8.2.2022)

Ko govorimo o proizvodnji soli v Piranskih solinah v drugi polovici 20. stoletja, ne moremo mimo vodarja in vodje proizvodnje soli Jožeta Zudiča, rojenega Giuseppe Zudich. Bil je sin Giuseppeja Zudicha in Antonie Debernardi. Po upokojitvi svojega očeta se je leta 1948, star komaj štirinajst let, vključil v delovni proces proizvodnje soli kot vodar.

 

V pripravniški dobi vodarja je spoznaval teren ter pomen in zakonitosti (v začetku 20. stoletja moderniziranega) severnega dela Sečoveljskih solin – Lera, kjer ima pravilno manevriranje vodostajev ključno vlogo pri količini pridobljene soli. Na Leri in v Strunjanskih solinah so bile delovne naloge zaposlenih razdeljene na vzdrževalce, vodarje in solinarje, medtem ko so v solinah v Luciji ter v južnem delu Sečoveljskih solin – Fontanigge – solinarji opravljali vse vrste del. Učinkovito delo vodarjev ima v moderniziranih sistemih piranskih solin zato izjemno pomembno vlogo.

 

Zaradi potrebe po izvajanju in vodenju tako zahtevnih del so leta 1955 odprli triletno solinarsko šolo v Ulcinju, kamor so iz posameznih solin takratne skupne države Jugoslavije vključili kader, ki naj bi v prihodnje vodil proizvodnjo. Iz Sečoveljskih solin je bil izbran prav Jože Zudič, ki je s pridobljenim znanjem in izkušnjami v naslednjih desetletjih vodil proizvodnjo soli v Sečoveljskih in Strunjanskih solinah. Kot vodja proizvodnje je skrbel za pravilno pretakanje vode v vseh letnih časih, redno vzdrževanje kristalizacijskih bazenov in bazenov za izparevanje, uvedbo tirnih vagonov na solnih poljih na Leri, mizarsko dejavnost, nakupe plovil in prvih motornih strojev za potrebe vzdrževanja solinarske infrastrukture ter za številna druga dela.

 

Od konca petdesetih let je poleg del, povezanih s pridelavo soli, sodeloval tudi s takratnim ravnateljem Mestnega muzeja Piran (kasneje Pomorskega muzeja Piran), Miroslavom Pahorjem, ter pomagal pri snovanju načrtov za postavitev Muzeja solinarstva na prostem. Delavcem Pomorskega muzeja so takrat dodelili v uporabo hišo v današnjem, zapuščenem delu Sečoveljskih solin – Fontanigge, kjer so izvajali intervjuje s takratnimi solinarji, drugimi delavci in prebivalci solin. Vse zbrane informacije so omogočile izdajo knjige Tatjane Poberaj in Miroslava Pahorja Stare piranske soline.

 

Konec osemdesetih let se je po štiridesetih letih delovne dobe upokojil, vendar je ostal povezan s solinarstvom. Na pobudo takratne kustosinje Pomorskega muzeja, Zore Žagar, je prevzel pomembno vlogo pri postavitvi Muzeja solinarstva. Kot svetovalec in vodič je s Pomorskim muzejem sodeloval še naslednjih deset let. Vedno pa je rad dobrodušno delil svoje znanje in skrivnosti solinarskega dela.

 

Pripravila Veronika Bjelica in Matjaž Kljun

 

Viri in literatura: 

Intervjuji z Jožetom Zudičem opravljeni med leti 2018 in 2020

Arhiv Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran, Muzej solinarstva