Žagar Zora

Zora Žagar, muzejska svetovalka in etnologinja, dolgoletna uslužbenka Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran, (Ljubljana, 6. 11. 1950 – Ljubljana, 21. 5. 2007)

Leta 1977 je diplomirala iz etnologije in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani in se leta 1978 zaposlila v Pomorskem muzeju »Sergej Mašera« Piran kot kustosinja za etnologijo. Svoje muzejsko delo je posvetila zlasti solinarstvu, morskemu ribištvu in oljkarstvu. Pri tem je utirala nove poti v slovenskem in evropskem muzealstvu. Za svoje delo je prejela številna domača in tuja priznanja in nagrade. 

Med letoma 1982 in 1984 je Zora vodila etnološke topografske raziskave v piranskih solinah (Strunjan, Fazan, Sečovlje), do leta 1985 pa je z Mojco Ravnik izdelala inventarizacijo kulturne dediščine Sečoveljskih solin. Leta 1987 je Zora pripravila večjo občasno razstavo »Sečoveljske soline, včeraj, danes, jutri«, na kateri sta bili predstavljeni kulturna in naravna dediščina Sečoveljskih solin, od leta 1989 pa je koordinirala projekt za postavitev Muzeja solinarstva. Zaradi izjemnega pomena naravne in kulturne dediščine so bile Sečoveljske soline leta 1990 zavarovane kot krajinski park, v katerem je bilo območje kanala Giassi in Cavane 131 opredeljeno kot etnološki spomenik. 
Na osnovi vsega opravljenega dela je bila pod ravnateljevanjem Elice Boltin Tome sprejeta odločitev, da se muzej solinarstva, ki si ga je zamislil že nekdanji ravnatelj Pomorskega muzeja dr. Miroslav Pahor, postavi v predelu Fontanigge v območju kanala Giassi. Osnovno vodilo izbrane lokacije je bilo, da mora biti muzej v izvirnem okolju, kar naj bi bistveno pripomoglo h kakovosti prezentacije in izvirnosti. Na tem območju je bila obnovljena prva solinarska hiša, v kateri so leta 1991 pod Zorinim strokovnim vodstvom odprli Muzej solinarstva. Hkrati sta bili obnovljeni dve solni polji, na katerih so muzejski solinarji vse do leta 2007, ko je bilo Pomorskemu muzeju uradno prepovedano pridobivanje soli, na tradicionalen način pridobivali morsko sol. Do leta 2003 sta bili obnovljeni še dve solinarski hiši in zgrajen lesen pomol za pristajanje plovil. Aprila leta 2001 je vlada Republike Slovenije razglasila Muzej solinarstva za kulturni spomenik državnega pomena, leta 2004 pa je Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran za svojo dislocirano enoto Muzej solinarstva v sklopu programa Evropa Nostra 2003 v kategoriji Kulturna krajina prejel Medaljo Evropske unije. 

Zora je menila, da je muzej namenjen predvsem ljudem, obiskovalcem, ne pa samo strokovnjakom. Prepričana je bila, da je človekova ustvarjalnost, tudi v obdobju računalnikov, še vedno prva točka zanimanja obiskovalcev, posebno ko jim jo predstavi nekdanji solinar, ki tako postane živ eksponat. Človek pa se je po njenem mnenju vselej povezoval s predmetom, originalni predmet pa da je v svojem okolju vedno tisti, ki z muzeološkega stališča najbolj pristno priča o preteklosti. 

Svoje prepričanje, da je potrebno muzejska spoznanja širiti v najširši krog ljudi, je potrjevala s pisanjem člankov in izdajo ter urejanjem publikacij ter postavljanjem stalnih in občasnih razstav o solinarstvu, ribištvu in oljkarstvu. Plod njene raziskovalne dejavnosti na področju ribištva so članki o zasebnem in industrijskem morskem ribištvu, stalna razstava o ribištvu v matični stavbi Pomorskega muzeja ter več občasnih razstav. Pri različnih projektih je sodelovala z vidnejšimi slovenskimi etnologi in podrobnejši rezultati so vidni v njeni bibliografiji. 

Zavzemala se je za ohranjanje etnološke dediščine v čim bolj izvirni obliki. Želela si je, da bi številne generacije imele možnost uživati v neokrnjenosti narave in sožitju človeka z njo ter ohranile spomin na tradicionalno piransko solinarstvo, oljkarstvo in ribištvo.  

Nadja Terčon, Snježana Karinja