Zabukovec Janez

Janez Zabukovec (Ljubljana, 29. 7. 1936 – Izola, 26. 1. 2021)

Janez Zabukovec se je rodil 29. 7. 1936 v Ljubljani. Po materi so bili njegovi predniki iz Trzina, zato se sam nikoli ni počutil Ljubljančana. Osnovno šolo in tri leta gimnazije je obiskoval v Ljubljani, kjer je leta 1949 opravil malo maturo, potem pa, po preselitvi v Gozd Martuljek, še dve leti na Jesenicah. Od kranjske občine je dobil štipendijo za šolanje na Pomorskem tehnikumu v Piranu. Šolo je obiskoval od 1951 do 1955. Izobraževal se je na strojnem oddelku.

Ker se je Splošna plovba Piran v tistem letu šele dobro vzpostavljala (ustanovljena je bila 24. oktobra 1954), se je po zaključku šolanja na piranski pomorski šoli vpisal na Vojno akademijo v Pulju, elektro smer, VII. klasa. Ker pa je zbolel, je bil po končanem prvem letniku demobiliziran. Poleg pohvale za odličnega študenta je septembra 1956 dobil še odpust iz vojske ter priporočilo vojske. Na osnovi tega priporočila je zelo hitro pridobil pomorsko knjižico - matrikolo. S pomorsko knjižico se je zaposlil pri Splošni plovbi Piran in oktobra 1956 skupaj s poveljnikom Leopoldom Boletom in celotno posadko odpotoval v Antwerpen na prevzem ladje Pohorje. Od takrat dalje pa do odhoda v pokoj leta 1995 je Janez Zabukovec vso delovno dobo delal na morju. Delal in plul je na 30 ladjah domačega in drugih tujih ladjarjev.

Leta 1964 je diplomiral na Višji pomorski šoli Piran. Po izobrazbi je bil inženir ladijskega strojništva, delal pa je na mestu upravitelja stroja. Zavedal se je svoje odgovornosti in je svoje delo opravljal vestno in skrbno. Na morju je veliko doživel. Bilo je veliko dela, veliko žrtvovanja. Poudaril je, da »Vsak človek ima svojo zgodbo!«

Sodeloval je pri več novogradnjah. Njegova naloga je bila predvsem nadzor v novogradnjah, pa tudi njihovih prevzemih. Leta 1967 je v ladjedelnici Uljanik v Pulju delal pri gradnji ladje Postojna, leta 1973 v Anconi - Riva Trigoso pri gradnji ladje Kraigher B. ter leta 1976 v Osaki na Japonskem pri gradnji treh ladij Splošne plovbe Piran: Velenje, Kranj in Maribor.

Preskusil se je tudi kot strokovni pedagoški delavec, saj je v šolskem letu 1989/90 poučeval na Srednji pomorski šolo v Portorožu.

Ko je služboval je na ladji Itiel (1978–80), je »res veliko delal«. Pogodba za plovbo je bila podpisana za dobo 7 - 9 mesecev Na tej ladji je plul sedem mesecev. Na kopnem je v sedmih mesecih preživel vsega 34 ur in 55 minut, ta čas je namreč meril s štoparico.

V času pogovora leta 2020 je bil »izjemno razočaran nad našimi ljudmi, ki sploh ne razumejo pomena pomorstva«, omenil je celo »alpinizirane možgane v slovenskem pomorstvu«. Žalostilo ga je stanje okoli SPP in za dogajanja okoli nje meni, da je bila to »kraja stoletja«. »UDBA dala, UDBA vzela«, je trpko pripomnil. Po njegovem mnenju je bilo z odnosom do pomorskega podjetja in pomorske šole uničenih 70 let trdega dela. Poudaril je, da: »Nismo izgubili samo flote, izgubili smo tudi kader. Da bi vzgojili od popolnega začetnika do dobrega in izkušenega pomorščaka, je potrebno najmanj 15 let«.

Celotno delovno dobo je preživel na morju. Doma pa ga je čakala družina: žena Biserka, ki je bila zaposlena na Splošni plovbi Piran, ter otroka Sonja in Danijel.

Leta 2020 je Pomorskemu muzeju Piran podaril spričevala svojega pomorskega šolanja, pomorske knjižice, licence in certifikate ter druge dokumente iz svoje pomorske kariere, pomorsko kapo s prevleko in epoletami.

VIRI:

Janez Zabukovec, ustni pogovor, 4. 8. 2020, 16. 8. 2020

Muzejska fotodokumentacija

Pripravila: Nadja Terčon