Podgornik Baldomir

Baldomir Podgornik (* Gorenja Trebuša, 6. 03.1913, – † Portorož, 29. 04. 1989)

Kapitan dolge plovbe, sin Filipa Podgornika, učitelja, in Marije Lapanja, se je po končanih dveh razredih gimnazije v Tolminu leta 1927 z družino iz okupirane Primorske preselil v Kraljevino Jugoslavijo, v Limbuš pri Mariboru, kjer je oče dobil službo. Šolanje je nadaljeval v meščanski šoli v Mariboru in se leta 1930 vpisal na Pomorsko trgovsko akademijo v Kotorju v Črni gori ter jo leta 1934 z odliko zaključil. Po enoletnem služenju vojaškega roka v Sarajevu in Varaždinu je začel pluti na jugoslovanskih trgovskih ladjah. Oktobra 1936 se je kot kadet vkrcal na tovorno parno ladjo Trsat in na njej plul do junija 1939, novembra 1939 pa v Kotorju opravil izpit za poročnika trgovske mornarice. Marca 1940 se je vkrcal na isto ladjo, a kot 3. častnik, pred francosko obalo pa ga je zajela druga svetovna vojna. Avgusta 1940 se je kot 2. oficir krova vkrcal na tovorno parno ladjo Supetar in na njej plul do 12. junija 1942, ko je bila torpedirana ob vzhodni obali Afrike. Del posadke, ki se je reševala pod njegovim vodstvom, je srečno pripeljal do Južne Afrike, od koder jih je ameriška potniška ladja v službi mornarice odpeljala v New York. Januarja 1943 se je vkrcal na tovorno parno ladjo Gloria, ki je plula kot oskrbovalna zavezniška ladja, ter na njej ostal do  junija 1943, ko se je prijavil na ameriški pomorski urad (War Shipping Administration). Kot 2. oficir krova je do oktobra 1945 plul v zavezniških konvojih na štirih oboroženih tovornih oskrbovalnih parnih ladjah: John Sargent, George Poindexter, Carrillo, Samuel Moody in William L. McLean. Potem se je prijavil Pomorskemu uradu FLRJ v New Yorku, od tam pa so ga poslali v London v Pomorsko direkcijo, kjer je kot častnik delal do avgusta 1946, ko se je kot 1. oficir krova vkrcal na tovorno parno ladjo Kozara in septembra 1946 priplul na Reko. V Pomorski Akademiji v Dubrovniku je 23. decembra 1946 opravil kapitanski izpit. Vsa vojna leta je finančno pomagal narodnoosvobodilni vojni v domovini in po vojni tudi pri njeni povojni obnovi.

Maja 1947 je nastopil službo kot častnik Generalne direkcije trgovske mornarice na Reki in tam ostal do  avgusta 1949, ko je bil premeščen na Jadransko pomorsko direkcijo trgovske mornarice na Reki. Tam je delal do konca junija 1953.
Julija 1953 je bil že zaposlen v Splošni plovbi (oziroma Slovenija linije), za katero je odpotoval v Rotterdam, da bi prevzel njeno prvo motorno tovorno ladjo Sirob oziroma Martin Krpan. Poveljeval je prvi slovenski posadki, ki je aprila 1954 zaplula za prvega slovenskega ladjarja – Splošno plovbo Piran. V istem letu je kapitan Baldomir Podgornik v Londonu prevzel prvo slovensko čezoceansko tovorno parno ladjo Rog (I) in ji poveljeval štiri leta. Februarja 1956 je ladjo rešil iz pogubnega tajfuna pred Japonsko in  istega leta z njo prvič pristal na Kitajskem. V puljski ladjedelnici Uljanik je leta 1959 prevzel popolnoma novo, po naročilu Splošne plovbe zgrajeno tovorno motorno ladjo Goranka. Do leta 1963 je poveljeval tudi drugima dvema ladjama t. i. skupine GTK, ki so bile po naročilu Splošne plovbe zgrajene v Pulju: motorni tovorni ladji Korotan in motorni tovorni ladji Trbovlje. Od leta 1963 do leta 1970 je bil predstavnik Splošne plovbe za Daljni vzhod v Tokiu, po vrnitvi domov pa je do upokojitve leta 1974 vodil Luško kapitanijo v Kopru. Desetletja težkih življenjskih in delovnih izkušenj na morju in po svetu je po številnih dramatičnih dogodkih, še posebej v času vojne, sklenil v idili domačega miru v Portorožu.

Duška Žitko

(Osebni arhiv Baldomirja Podgornika, ki ga hranita nečak Marko Podgornik in nečakinja Duška Žitko; Žitko, Duška, ROG prva slovenska čezoceanska ladja in kapitan Baldomir Podgornik)