Plahuta Stojan

Stojan Plahuta je odraščal v Piranu. Že zelo zgodaj se je srečeval z morjem, ribiči, zgodovino Pirana. Poklic ribiča mu je vzbudil veliko zanimanja, zato se je vpisal na ribiško plovbni odsek Ribiške šole v Piranu in ga uspešno zaključil z zaključnim izpitom 17. 5. 1969. Dosegel je kvalifikacijo ribiča – navtika. Leta 1980 je opravil še preizkus znanja za upravljanje s čolnom, leta 1987 pa pridobil pooblastilo za opravljanje del mornarja motorista – skipper. Po končani ribiški šoli se je najprej zaposlil kot mornar ribič na ribiški ladji Sirena Kombinata konzervne industrije Izola (v nadaljevanju KKID), nato pa kot pomorščak na ladji Litija Splošne plovbe Piran. Prestopil je na »tujca« in plul na ladjah nemškega ladjarja, delal kot mornar v Ladjedelnici »2. oktober« v Izoli, kot avtoprevoznik, in se nazadnje ustalil kot samostojni ribič. Leta 1981 se je začel ukvarjati z ribolovom kot postranskim poklicem, leta 1990 pa je ribištvo z odločbo postalo njegov glavni poklic. Od mladih nog dalje pa je bil gasilec v PGD Piran, krvodajalec in planinec.

V Piranu je v šolskem letu 1951/52 v sklopu pomorske šole začela delovati tudi Ribiška šola. Zaradi interesa tovarn za predelavo rib iz Izole in Kopra ter z njimi povezanih novoustanovljenih ribolovnih podjetij Ribič iz Pirana in Riba iz Izole ter zaradi izseljevanja avtohtonega italijanskega prebivalstva v Italijo so bile potrebe po ribiškem kadru velike. Množično izseljevanje prebivalstva iz Istre v Italijo, tudi izseljevanje ribičev, je pomenilo veliko nevarnost za ribiški poklic. Zato so se pokazale težnje o ustanovitvi ribiške šole, ki bi za ta poklic izobraževala mlade ljudi. Enoletna ribiška šola je bila ustanovljena leta 1951, v šolskem letu 1954/55 se je razširila v dveletno, leta 1960/61 pa v triletno strokovno šolo; 1966/67 je zaradi pomanjkanja sredstev prenehala z vpisovanjem novih dijakov, se leta 1970/71 za eno šolsko leto ponovno obnovila, potem pa dokončno prenehala s poukom.

Na šoli so poučevali splošne predmete, osnove iz navtike in ribištva ter strokovne predmete. Pouk je vsako šolsko leto potekal v dveh delih: teoretičnem (od novembra do aprila) in praktičnem v preostalem času. Pod praktično delo so uvrščali mornarsko delo in ribiško prakso. Tudi Stojan Plahuta je moral opraviti obe plati izobraževanja. Že kot dijaku mu je bila leta 1967 izdana Pomorska knjižica, saj jo je potreboval, ko je pridobival praktično znanje na ladjah KKID. Na ladji Mečanica je ribaril skupaj s Sergiom Perentinom, bil pa je še na Knežaku in Lastovki. Po končanem šolanju se je velik del dijakov, ki so prihajali tudi iz notranjosti Slovenije, najprej zaposlil v ribolovnih podjetjih Ribič Piran in Riba Izola oziroma KKID. Prva Stojanova služba je bila takoj po opravljeni šoli (začetek junija 1969) na delovnem mestu mornarja ribiča na ladji Sirena.

V ribiški šoli, v kateri se je izučilo prek 200 ribičev in motoristov, je Stojan Plahuta pridobil osnovno znanje za opravljanje ribiškega poklica. Med drugim je ohranil tudi nekaj učbenikov, ki so sedaj hranjeni v Pomorskem muzeju »Sergej Mašera« Piran. Muzej je leta 2020 pridobil njegove ribiške mreže, en par vesel za ribiško ladjo, ribolovne pripomočke, dokumente in kopije fotografij, strokovno literaturo in učbenike. Med dokumenti sta najpomembnejša Spričevalo o zaključnem izpitu in Odločba o ribiški dejavnosti.

Življenje Stojana Plahute, ki ga je zaznamovalo morje, se je v njem tudi končalo. Zgodaj zjutraj 12. 1. 1995 se je svojim čolnom PI-1523 odpravil na ribolov v Piranski zaliv, od koder pa se ni več vrnil.

Pripravila Nadja Terčon

Vir:

Muzejska fotodokumentacija

Egon Plahuta, Piran, avgust 2025

Literatura:

Terčon, Nadja: Usidrali smo se na morje, Piran, 2015

Kodrič Vladimir: Ribiška šola v Piranu. V Slovenski pomorski zbornik, Koper, 1962, str. 109-114