Mašera Sergej

Sergej Mašera (11.5.1912–17.4.1941), mornariški častnik, poročnik bojne ladje, narodni heroj in prejemnik partizanske spomenice, se je v slovensko in svetovno pomorsko zgodovino zapisal s svojim junaškim dejanjem, ki je dvigovalo moralo med vojaki, imelo ugled doma in v tujini in je bilo, ker je bilo storjeno v skladu z mednarodno vojaško etiko, razumljeno kot velik podvig junaštva in žrtvovanja. Dne 17. aprila 1941 je po kapitulaciji jugoslovanske vojske skupaj s poročnikom bojne ladje Milanom Spasićem v  Boki Kotorski miniral rušilec Zagreb in na njem izgubil življenje. 

Sergej Mašera se je rodil v Gorici, korenine Mašerovih pa so na Kobariškem. Maja 1915 se je družina sredi vojne vihre umaknila iz Gorice. Po končani vojni in po razpadu Avstro-Ogrske se Mašerovi zaradi spremenjenih političnih razmer in svetovnega nazora ter jasno izraženega slovenstva očeta Franca niso več vrnili v Gorico, temveč so se ustalili v Ljubljani. Sergej je v Ljubljani najprej končal osnovno šolo, nato pa še realno gimnazijo. Po opravljeni maturi se je vpisal na Vojnopomorsko akademijo v Dubrovniku, kjer se je vse od  njene ustanovitve dalje izobraževal oficirski kader  jugoslovanske vojne mornarice. Leta 1932 je diplomiral in oficirsko kariero začel kot poročnik korvete najprej na zastareli torpedovki T5, potem pa na ladji Sitnica. Privlačilo ga je topništvo, zato se je specializiral v artilerijski stroki. Opravil je »famozni 3. artilerijski kurz« - topniški tečaj v Kumboru v Boki Kotorski, »ki je znal več kot profesorji«, in ga zaključil leta 1934. Po zaključku usposabljanja so ga premestili v Artilerijski zavod v Lepetane, nato pa leta 1936 v Komando vojne mornarice v Zemun, kjer se je pripravljal na izpit za višji čin poročnika bojne ladje. V tem obdobju je jugoslovanska mornarica gradila v Nantesu, Glasgowu in Splitu tri rušilce - Beograd, Zagreb in Ljubljano. Kot strokovnjak za ladijske topove je bil  imenovan za člana komisije, ki naj bi na Švedskem preizkusila, kupila in prevzela protiletalske topove tipa Bofors, s katerimi naj bi bili ti trije rušilci opremljeni. Leta 1938 je odpotoval na Švedsko in delal v Boforsovi tovarni topov. Švedske napredne in po njegovem mnenju demokratične razmere so nanj naredile velik vtis in pripomogle k njegovi humanistični usmeritvi. Potovanje na Švedsko mu je prineslo tudi ugled in spoštovanje med poklicnimi tovariši. 

Marca 1941 je bil Mašera z rušilca Beograd premeščen na rušilec Zagreb in na njem v Boki Kotorski dočakal začetek vojne. Ladja Zagreb je maskirana z vejevjem oljčnih vej plula po Tivtskem zalivu. Štab jugoslovanske flote je 16. aprila privolil v zahtevano brezpogojno kapitulacijo in ukazal posadkam, naj predajo svoje ladje, podmornice in hidroletala prihajajočemu sovražniku. Po objavi kapitulacije jugoslovanske vojske je posadka rušilca Zagreb na ukaz kapitana Nikole Krizomalija v velikem neredu zapustila ladjo. Na njej sta ostala le poročnika bojne ladje,  specialist artilerijske stroke Sergej Mašera in specialist torpedne stroke Milan Spasić. V skladu s privzgojeno  vojaško doktrino Mašera kapitulacije jugoslovanske vojske in mornarice ni priznal. Po odhodu posadke sta oba častnika, ki sta ostala na ladji,  ladjo strokovno minirala, izvršila detonacijo in se skupaj z njo potopila. 

 

Nadja Terčon