Kopinič Josip

Josip Kopinič, podmorničar, komunist, tajni agent, viceadmiral in gospodarstvenik

Josip Kopinič, znan tudi kot Ramón Valdés, Vazduh, Voškin, Mali, Aleksandar, Nino Brozović, Antun Kadić, je nedvomno eden bolj skrivnostnih, vznemirljivih in fascinantnih likov zgodovine slovenskega, jugoslovanskega in tudi svetovnega pomorstva ter komunističnega gibanja. 

 

Rojen leta 1911 v vasi Radoviči pri Metliki se je leta 1928, po nedokončanem šolanju v Ljubljani, vpisal v strojno šolo mornarice v Kumboru v Boki Kotorski (Črna gora) in postal podčastnik jugoslovanske kraljeve mornarice. Kot izšolan elektrotehnik je delo opravljal na podmornici Nebojša, eni od štirih tovrstnih plovil jugoslovanske mornarice. Tam je dobro spoznal, poleg delovanja elektrotehničnih sistemov, tudi upravljanje podmornic. Ker je bil že iz ljubljanskih let pod vplivom prijatelja in člana KPJ Janeza Marentiča, je tudi sam postal aktivni komunist in organizator prvih ilegalnih partijskih celic med mornarji in podčastniki v Boki Kotorski.

 

Po policijskem obglavljenju več komunističnih celic se je leta 1934 s pomočjo slovenskega pisatelja Lovra Kuharja (Prežihova Voranca) zatekel na Dunaj, kjer je potem sodeloval v revolucionarnih nemirih in pomagal prebežnikom, da so se zatekli v takrat še napredno in demokratično Češkoslovaško.

 

Iz Prage je nato, kot zanesljiv komunistični kader, odpotoval v Moskvo. Tam je na »Komunistični univerzi narodnih manjšin Zahoda« prvič spoznal, kot predavatelja, od njega nekoliko starejšega Josipa Broza-Tita. Oba sta postala za Kominterno pomembni referenčni osebi za balkansko območje.

 

Kasneje, v Parizu, je Kopinič s Titom navezal pristne prijateljske odnose, ki so znatno vplivali na nadaljnji razvoj jugoslovanske zgodovine in Titov politični vzpon.Kopinič je postal eden najsposobnejših in vplivnih agentov Kominterne, v okviru jugoslovanskega dogajanja pa pomemben vezni člen med Titom in Stalinom. Deloval je v Franciji, Italiji, Španiji, Turčiji , Avstriji in Grčiji; Grkinja je bila njegova žena Stela s katero imata tri hčerke; Meri, Zvezdana in Vesna. Tita je vselej varoval in mu verjetno tudi rešil življenje pred Stalinovimi čistkami, saj Broz, zaradi precej samostojnega delovanja že pred drugo svetovno vojno, v Kremlju ni bil posebno dobro zapisan.

 

Leta 1936, po fašističnem državnem udaru generala Francisca Franca in izbruhu državljanske vojne v Španiji, se je Kopinič, kot sposoben vojak, pomorščak in obveščevalec, znašel med prvimi petimi tujimi prostovoljci v prvih vrstah španske republikanske vojske. Bojeval se je v Madridu s svojim tovarišem iz moskovskih časov, Enriqueom Listrom, poveljnikom slavnega 5. regimenta.

 

V Estremaduri je deloval kot diverzant za sovražnimi linijami, nato pa je v bazi vojne mornarice v Cartageni vzpostavil improvizirano ladjedelnico za popravljanje domala neuporabnih plovil in uril nove častnike močno okrnjene španske mornarice.

 

V analih španske republike ostaja zapisan legendarni preboj eskadre treh podmornic, ki so preplute Gibraltarsko ožino in se prebile skozi blokado frankističnega ladjevja ob severni obali Španije pri obkoljenih mestih Gijon in Santander. Podmornico C-6, ki se je po španskih virih edina brez omahovanja bojevala proti Frankovi mornarici, saj so bili španski poveljniki dokaj neodločni, je poveljeval ruski kapitan Ivan Aleksandrovič Burmistrov, njegov prvi oficir pa je bil Ramón Valdés alias Josip Kopinič.

 

Po tem podvigu je Valdes postal kapitan fregate španske republikanske mornarice, kar je bil najvišji čin kakega tujega borca v španski republikanski vojski. Tik pred porazom republike ga je vlada, ki se je po padcu Madrida zatekla v Valencijo, s španskim diplomatskim potnim listom napotila v Francijo z nalogo, da pospeši remont dveh podmornic v Bordoju.

 

V Franciji so obveščevalci nemškega Gestapa, ki so rovarili proti španski republiki, želeli preprečiti odplutje podmornic ter jih predati Francu . A diplomat »Ramón Valdés« jih je s potegavščino prelisičil in z ruskimi kolegi nenapovedano odplul s popravljenima podmornicama proti Cartageni. Že drugič sta podmornici, po njegovi zaslugi, prebili frankistično blokado v Gibraltarski ožini.

 

Po diplomatsko-obveščevalnem obdobju v Parizu, kjer je med drugim pomagal ilegalcu Titu, ter po vrnitvi v Moskvo je bil povišan v kontraadmirala sovjetske vojne mornarice. Sicer pa je nadaljeval svoje obveščevalno delo za Sovjetsko zvezo in sodeloval s Titom. Med drugo svetovno vojno je v Zagrebu vzpostavil center s prvo radijsko zvezo med Moskvo, Balkanom in Italijo, kot borec NOB pa si je prislužil čin poveljnika JLA.

Zaradi težavnih odnosov z vodstvom hrvaške komunistične partije ob samem začetku vojne, zlasti z Andrijo Hebrangom, je Kopiniču grozila celo likvidacija. Najhujše je preprečil Tito,

 

Za Sovjetsko zvezo je delal, v soglasju z jugoslovansko vlado, tudi po vojni, kot obveščevalec v Carigradu in Ankari. V času zaostrovanja odnosov med Titom in Stalinom, je prvemu pomagal z dragocenimi informacijami. Po krizi Kominforma in izgonu jugoslovanske partije iz sovjetskega komunističnega tabora leta 1948 se je Kopinič odločil za vrnitev v Jugoslavijo. Prav spričo prijateljstva s Titom in pomoči, ki ga je le-temu vselej ponujal, ni pretrpel posledic zaradi svojega obveščevalnega dela za Moskvo.

 

Leta 1952 je prevzel, kot prvi direktor, vodenje ladjedelnice Uljanik v Pulju. S svojo strokovnostjo in organizacijsko sposobnostjo ter z razvejano mrežo mednarodnih stikov je hitro pripomogel h graditvi prve tovorne ladje in nato k dvigu in obnovi med vojno potopljene italijanske pomožne ladje Ramb III, ki je nekoč rabila za prevoz banan iz Afrike. V puljski ladjedelnici je iz te obnove nastala znamenita Titova ladja Galeb, ki je danes razglašena za kulturno dediščino Republike Hrvaške. Po 12 letih uspešnega vodenja Uljanika je bil Kopinič v Ljubljani imenovan za direktorja industrijskega kompleksa Litostroj, ki ga je potem vodil do upokojitve leta 1969. Umrl je v Ljubljani leta 1997 v starosti 86 let. 

 

Franco Juri

 

Več o življenju Josipa Kopiniča v publikacijah: Naši Španci, založba Borec, Ljubljana, 1978; Vjenceslav Cenčić: Enigma Kopinič, Svedočanstva, Izdavačka radna organizacija "Rad", 1983; Igor Grdina: Josip Kopinič, Tvorci slovenske pomorske identitete, ZRC SAZU 2010; Jože Pirjevec: Tito in tovariši, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2011.