Konte Ivan

Ivan Konte (Trst 1910 - Ljubljana 2008)

 

Poročnik bojne ladje 2. reda pomorske letalske stroke, podpolkovnik, profesor germanistike

Ivana Konteja so v Sloveniji mnogi poznali kot lektorja za angleški jezik na Oddelku za germanistiko Filozofske fakultete v Ljubljani in soavtorja knjige Modern English Grammar, ki jo je napisal skupaj z Dano Blaganje in velja za eno temeljnih del za slovenske angliste. Manj znano pa je, da je bil tudi pomorski letalski častnik Jugoslovanske kraljeve mornarice ter letalec v RAF (britanski Royal Air Force) in NOV (Narodno-osvobodilna vojska). Njegovo pretresljivo življenjsko zgodbo so zaznamovani vzponi in padci, v katerih se odsevata kraj in čas, v katerih je živel.

 

Ivan Konte se je rodil leta 1910 v Pulju, od koder je bila njegova mati Katarina Krivičić. Njegov oče, ki je bil iz Metlike, je v Pulju služil v avstro-ogrski vojne mornarici. Družina z dvema sinovoma je sprva živela v Trstu. Ker je bila mati italijanske narodnosti, oče pa slovenske, so doma govorili dva jezika. A ker je oče menil, da brez znanja nemškega jezika v Avstro-Ogrski ne bo mogel biti uspešen, je Ivan v Trstu obiskoval nemško šolo. Po propadu Avstro-Ogrske se je družina z dvema sinovoma preselila v Ljubljano. Tam je Ivan končal realno gimnazijo. Želel je študirati germanistiko ali medicino. Toda oče s plačo poštnega uradnika šolanja na fakulteti ni mogel plačevati obema sinovoma. Zato se je na njegovo željo Ivan vpisal na Pomorsko vojno akademijo v Dubrovniku. Od 300 kandidatov jih je bilo leta 1928 po težkih sprejemnih izpitih sprejetih le 40.

 

Po koncu šolanja leta 1931 se je Ivan Konte s činom poročnika korvete vkrcal na ladjo Kobac, naslednje leto pa se je z več sošolci iz pomorske vojne akademije vpisal na tečaj za častnike pomorske letalske stroke v Divuljah pri Splitu. Med pomorskimi letalskimi častniki je bilo kar okoli 47 % Slovencev. Po specializaciji za izvidnika pomorske letalske stroke je služboval v Kumborju in Divuljah. Oktobra leta 1936 se je za dobro leto dni vrnil na ladjo, tokrat na reševalno ladjo Spasilac, nato pa se je kot izvidnik vrnil med pomorske letalce v Kumborju. Januarja 1938 je napredoval v poročnika bojne ladje II. reda, kar mu je omogočilo, da je še isto leto postal razredni starešina v Pomorski letalski šoli v Divuljah. Pred začetkom vojne pa bil tudi komandir šolske eskadrilje. Razen letalske specializacije je naredil tudi specializacijo za vojaškega hidroizvidnika.

 

Kakor je pripovedoval, mu je to obdobje kljub domotožju ostalo v lepem spominu. Rad je ime plovbo in letenje nad Dalmacijo. Navadno so leteli na kratkih razdaljah, najpogosteje med Boko Kotorsko in Divuljami. Njegov najdaljši let je bil iz Boke Kotorske do Otrantskih vrat, ki je trajal šest ur. Kot izvidnik je letel z različnimi letali odprtega tipa. Spominjal se je letal tipa Do-D in sodobnejših letal tipa Do-H.

 

Leta 1938 se je poročil z Ivo Peterlin iz Ljubljane, ki se je preselila k njemu v Divulje. Kakor je pripovedoval, mu je poroka olajšala študij prava, ki se mu kljub službi v mornarici ni želel odreči. Že leta 1931 se je vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani. Toda študij ob službi in na daljavo je bil zelo težak. Leta 1938 se je prepisal na Beograjsko fakulteto in do začetka vojne naredil 1. letnik prava.

 

Druga svetovna vojna je prekinila njegov ustaljeni način življenja. Po 11-dnevni vojni so se morali pomorščaki vrniti na svoje domove. Ivan Konte je v Ljubljani nadaljeval študij prava, istočasno pa je ilegalno delal za Osvobodilno fronto. Ko je 19. marca 1942 italijanski okupator v Ljubljanski pokrajini izvedel veliko racijo, v kateri so zajeli večino nekdanjih pripadnikov vojne mornarice, so Ivana Konteja odpeljali v taborišče Gonars, nato pa v taborišče Chiesa nova pri Padovi, kjer so ujetniki trpeli predvsem zaradi stradanja.

 

Prostost je dočakal šele po kapitulaciji Italije. 15 septembra 1943 so ujetnike strpali v živinske vagone in jih ob spremstvu vojakov odpeljali v Zagreb. Ker so tam ostali brez nadzora, se je Ivan nekaj časa skrival v Zagrebu, nato pa je ponj prišel brat Vili, ki je bil tedaj zaposlen v rudniku Raša. Skupaj sta odšla v partizanski Zagorski odred. Od tam se je Ivan peš namenil v vas Dole pri Dragi na Gorjancih. Tam so se zbirali pomorščaki in letalci, ki so se želeli pridruži partizanskemu letalstvu NOV. Z njimi je odpotoval na Vis, od tam v Savalletri in nato v Carovigno v Italiji. Ker pa partizani tudi v Carovigni zaradi nevarnosti napadov niso mogli urediti svojega letališča, so jih s potniško ladjo Princes Kathleen odpeljali v Abukir v Egiptu ter od tam z avtomobili do Benine v Libiji. Tam so z britansko pomočjo in britanskimi letali organizirali 1. in 2. letalski polk NOVJ. Konteja so razporedili v 1. polk, ki je imel na voljo letala tipa spitfire. Enota N. 1 ADU (Number 1 Aircraft Delivery Unit) , v kateri je bil, je po njegovem pripovedovanju vozila letala iz Z Afrike v Egipt, od koder so jih drugi vozili na fronte. Kot izvidnik je bil na različnih letalih. Na svojem zadnjem letu v sestavu RAF je kot glavni navigator vodil skupino devetih letal tipa ventura na letališče Maison Blanch.

 

Drugega oktobra 1944 so partizanski letalci dobili ukaz, naj takoj zapustijo RAF. Iz Benine so odpotovali na Vis, kjer so Ivana razporedili v Eskadriljo za zvezo Vrhovnega štaba. Z Visa je večkrat letel do Splita in nad Dinaro. Ko so s pilotom Miljenkom Lipovščakom in strelcem Najdanovićem z letalom tipa fieseler iz Tičeva, kjer je bil štab VIII. korpusa, peljali na Vis generala Vlada Četkovića, pa jih je nad vasico Vrdovo pri Senju sestrelil ameriški lovec Mustang. General Četković je umrl, Ivan Konte in drugi člani posadke pa so bili lažje ranjeni. Novembra se je eskadrilja preselila v Zemun, kjer je bil Ivan Konte sprva načelnik šolskega oddelka poveljstva jugoslovanskega vojnega letalstva, pozneje pa načelnik obveščevalnega oddelka. Predaval je teoretično navigacijo.

 

V Zemunu je dočakal konec vojne. Ostal je v vojnem letalstvu in napredoval v letalskega podpolkovnika. V tem času je napisal dva članka o radiolokaciji in radarjih ter ju poslal maršalu Titu. Zaradi tega ga je Titi povabil na sestanek z 12 generali, ki so se zanimali za njegova priporočila o uporabi radarja. Junija leta 1946 se je kot član jugoslovanske vojaške komisije in strokovnjak za mornarico in letalstvo udeležil mirovne konference v Parizu, pozneje pa so ga kot načelnika Obveščevalnega oddelka Poveljstva vojnega letalstva še večkrat poslali v tujino.

 

Toda njegova vojaška kariera se je nenadoma končala, ko je bila med njegovo odsotnostjo leta 1947 v Jugoslaviji objavljena resolucija Informbiroja. Aretirali so njegovega brata Vilija, ki se je kot komunist, vzgojen v občudovanju Sovjetske zveze, izrekel za Sovjetsko zvezo. Ivan je pričakoval, do bodo prišli tudi ponj, in res so prišli. Ker je zagovarjal brata, so ga obtožili izdaje domovine, izključili iz KP in zaprli. Po mesecu dni v samici so ga začeli zasliševati. Ker ni povedal vsega, kar so od njega zahtevali, pa so ga na Vojaškem sodišču v Beogradu „zaradi agitacije in propagande“ obtožili na osem let strogega zapora. Konec leta 1949 so ga preselili v kaznilnico Stara Gradiška, 12. marca 1951 pa na otok Sveti Grgur, kjer je bil prisiljen delati v kamnolomu. Kakor je pripovedoval, so bili v zaporih razen sistematičnemu mučenju, lakoti in mrazu izpostavljeni tudi pranju možganov. Posebno težko pa je bilo v samicah. V njih je preživel 8 mesecev in 23 dni.

 

Iz Svetega Grgurja so Ivana za krajši čas premestili na otok Ugljan, od tam pa v Bilećo. Javil se je za prevajalca iz nemške gotice, pozneje pa je zasliševalce poučeval angleški jezik. Po približno letu dni so ga poslali v Beograd, kjer je bil v prevajalski skupini, dokler ni 1. decembra 1954 končno dočakal prostost. V povojnih zaporih je preživel 6 let in 3 mesece, posledice pa je čutil še dolgo potem.

 

Po vrnitvi v Ljubljano je hitro dobil službo. Sprva je bil bibliotekar in strokovni prevajalec na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, leta 1966 pa je postal lektor angleškega jezika za na Oddelku za germanske jezike na Filozofski fakulteti, kjer je ostal vse do upokojitve leta 1980. Od leta 1955 je angleški in nemški jezik poučeval tudi na Delavski univerzi »Cene Štupar«, kjer je uvedel avdiovizualno metodo za poučevanje tujih jezikov, kar je bila tedaj v Sloveniji novost. Po vrnitvi v Ljubljano se je namreč ponovno vpisal na fakulteto.

 

Leta 1959 je na Filozofski fakulteti diplomiral iz angleškega jezika in leta 1961 iz nemškega. Pozneje se je izobraževal tudi v tujini. Napisal in objavil je več strokovnih člankov o sodobnem poučevanju tujih jezikov, skupaj z Dano Blaganje pa je napisal angleško slovnico Modern English Grammar. Obdobje, ko je poučeval na Filozofski fakulteti, je bil zanj najlepši del njegovega življenja. Dosegel je cilj, ki si ga je zastavil že v mladosti. Delal je z velikim veseljem in vnemo, kar so opazili tudi njegovi kolegi in študenti, ki so ga cenili tudi zaradi kolegialnosti, skromnosti, vljudnosti in ustrežljivosti. V Ljubljani je ponovno zaživel tudi s svojo družino (ženo, hčerko in sinom). A si krivične obsodbe povojnih oblasti ni mogel izbrisati iz spomina. Bolelo ga je, da ga je obsodila oblast, za katero se je bojeval, in da so ga izdali znanci, ki jim je zaupal. Leta 1997 so ga sodno rehabilitirali, v naslednjih letih pa je dobil status političnega zapornika in vojnega veterana. Umrl je v Ljubljani 11. januarja 2008, na svoj 98. rojstni dan.

 

 

Viri in literatura

 

Marinac, Bogdana: Med valovi in oblaki, Iz spominov mornariškega častnika, hidroletalca in profesorja Ivana Konteja, Piran: Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran, 2009.

 

Konte, Ivan: Avtobiografija (tipkopis), Arhiv Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran, fond Vojna mornarica Kraljevine Jugoslavije, škatla Ivan Konte.

 

Rybář, Miloš: Konte, Ivan (1910-2008), Slovenska biografija, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013 http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi920640/#primorski-slovenski-biografski-leksikon