Kern Ivan

Ivan Kern (3.10.1898–26.6.1991) sodi med tiste častnike, ki so se med aprilsko vojno leta 1941 kljub defetizmu in zmedi v vrhu poveljniških struktur odločili za pogumno kljubovanje koaliciji nacističnih in fašističnih zavojevalcev. V Žužemberku rojeni sin finančnega uradnika je napravil bleščečo kariero mornariškega častnika. Po končani gimnaziji se je leta 1916 vpisal v Šolo za pomorske pripravnike v Pulju, nato pa še v tečaj za pomorske častnike. Leta 1917 je bil vpoklican na bojno ladjo Prinz Eugen. Konec leta 1918 in nastanek jugoslovanske države je pričakal v Sisku.

 

Leta 1919 je bil dodeljen enotam pomorskega letalstva, v hidroplansko poveljstvo v Boki Kotorski. Kot pomorski pilot je deloval do leta 1922, ko je v Šibeniku opravil tudi tečaj za službo zvez. Nato se je vpisal na Visoko šolo za elektrotehniko v Parizu, kjer je leta 1923 dobil diplomo inženirja radiotelegrafije. Sledilo je imenovanje za člana Komisije za prevzem materiala za zveze v Berlinu, kjer je deloval v letih 1924–1925. V letih 1925–1928 je bil na Pomorski vojaški akademiji v Dubrovniku razredni starešina in predavatelj pomorstva ter elektrotehnike in radiotelegrafije. Leta 1928 je bil ponovno prestavljen v Boko Kotorsko, kjer je do leta 1931 skrbel za izvidniške dejavnosti in radijsko postajo. Nato je bil imenovan za poveljnika torpedovk, čemur je sledilo poveljništvo rušilca Dubrovnik. Leta 1934 je bil imenovan v Glavni generalštab v Beograd. Od tam pa so ga leta 1935 poslali v Pariz, kjer se je vpisal na Visoko šolo za pomorsko vojskovanje. V francoski prestolnici je diplomiral za admiralštabnega častnika. Po vrnitvi iz Francije je v letih 1936–1937 spet predaval na Pomorski vojaški akademiji v Dubrovniku, kjer je bil na častniškem tečaju nosilec več predmetov  s področja pomorskega vojskovanja. Leta 1937 se je pridružil Poveljstvu mornarice v Zemunu, naslednje leto pa je bil imenovan za poveljnika sestave vojnih ladij. Na tem mestu je ostal do leta 1940, ko je bil ponovno poslan v Dubrovnik, kjer je postal upravnik Pomorske vojaške akademije. Na tem mestu je ostal do vojne aprila 1941, ko je ladji Durmitor in Kajmakčalan, ki sta bili v sestavu II. torpedne divizije, kljub blokadi italijanskega konvoja in z veliko mero prisebnosti in zvijačnosti obe torpedovki uspešno prepeljal skozi Otrantska vrata. V zalivu Suda sta se pridružili zavezniškemu konvoju, ki je odplul v Aleksandrijo.  Drzna akcija kraljevih jugoslovanskih mornarjev je bila med zavezniki  deležna velikega odobravanja. V emigraciji je nastala Sestava jugoslovanskih pomorskih sil, ki jo je od 27. aprila do 28. maja 1941 vodil Kern.  

 

Septembra 1941 je predsednik vlade v izgnanstvu Dušan Simović poklical Kerna iz Aleksandrije v London, kjer je prevzel vodenje trgovske mornarice. Ko je avgusta 1943 postal ministrski predsednik Božidar Purić, je vanjo povabil tudi Kerna, ki pa je že naslednji mesec odstopil.    Ko je maja 1944 v London prišel Titov predstavnik, general Vladimir Velebit, se je Kern  priglasil v Narodnoosvobodilno vojsko Jugoslavije. Septembra 1944 mu je predsednik (tedaj še) kraljeve vlade dr. Ivan Šubašić sporočil, da je določen za poveljnika mornarice. Pod Kernovim poveljstvom se je v domovino vrnilo trideset enot vojne mornarice, Kern pa je bil na lastno željo upokojen s činom kontraadmirala.

 

Besedilo: dr. Andrej Rahten, ZRC SAZU, 2010