Kaluža Sava

Sava Kaluža (17. 6. 1929 – 4. 10. 2014)

 

Sava Kaluža se je rodila 17. 6. 1929 v Ilirski Bistrici. V družini so bili štirje otroci. Najstarejši Boris se je rodil v Trstu, mlajši sestri Tatjana in Vida pa že v Postojni. Družina Kaluža se je v začetku tridesetih let preselila v Postojno in Sava je bila vse življenje »doma iz Postojne«. Oče dr. Rudolf Kaluža je bil odvetnik iz Narina pri Pivki, mati Stanislava (Stana) Trobec pa iz Trsta. Bila je učiteljica in izhajala je iz znane tržaške družine učiteljev iz Sv. Ivana. Oče Rudolf je pravo študiral v Sieni, po diplomi pa je imel odvetniško pisarno tako v Trstu kot Postojni. Vse do svoje smrti leta 1963 je bil razpet med Postojno in Trstom.

 

Sava se je že kot otrok srečevala z morjem, saj so pogosto hodili na letovanje in kopanje v Gradež in Lovran. Tudi planine ji niso bile tuje, ker je družina vsako leto del počitnic preživela v Gorjušah na Pokljuki, kmečko življenje pa so Kalužovi otroci spoznavali v očetovem Narinu. Morje je občutila tudi v Trstu, ko je tam med drugo vojno v šolskem letu 1943/44 hodila v šolo. Savo so doma klicali Špička, Savček ali Savka, v šoli pa Špic. Ker je bil primorski del slovenskega etničnega ozemlja v času Savinega otroštva pod Italijo, je obiskovala italijansko osnovno šolo in gimnazijo v Postojni, po vojni pa je tam končala še dva razreda slovenske gimnazije in se nato v šolskem letu 1946/47 kot edina ženska vpisala na Slovensko pomorsko trgovsko akademijo, ki je bila tedaj ustanovljena v Žusterni (Semedeli) pri Kopru. Za pomorsko šolo se je najprej odločil Boris, ki je Savo za to šolanje tudi navdušil. Oba sta odšla v Žusterno in Boris je bil dejansko njen skrbnik in zaveznik, zato ji je bilo tako pri določitvi kot vpisu in samem šolanju veliko lažje. Oče je za njeno odločitev pokazal veliko razumevanje, mati pa je za hčer želela »boljše« življenje. 

 

V prvi generaciji dijakov, ki je pouk začela 3. marca 1947, je bila Sava edina ženska. Ko je iz gimnazijskih klopi nadaljevala šolanje na navtiki, je prestopila v popolnoma drug svet, drugačno okolje, drugačno družbo. V sebi je imela željo po spoznavanju drugih kultur in narodov, se naučiti tujih jezikov, potovati in si ogledati svet. Mornarski poklic pa je bil v teh življenjskih načrtih samo sredstvo za dosego te želje. Morje je bilo zanjo izhod v svet in ga je takrat razumela kot avanturo. Bila je plavolaso dekle, srednje postave in dokaj umirjenega značaja, marljiva in vestna pri učenju. Na pomorski šoli v Žusterni je bila knjižničarka, a ni skrbela le za šolsko knjižnico, marveč je sodelovala tudi pri prvi številki šolskega glasila Slovenski mornar. Pridno se je učila in uspešno napredovala. Julija leta 1948 se je skupaj z Jolando Gruden, bratom Borisom ter še z nekaterimi sošolci skupaj s tržaško mladino in delavci udeležila vsesokolskega telovadnega srečanja in nastopa v Pragi. Avgusta in septembra istega leta se je udeležila prvega šolskega križarjenja z ladjo Viševica po Jadranu, poleti leta 1949 pa še drugega šolskega potovanja po Jadranu z ladjo Jadran. Leta 1949 je opravila zrelostni izpit in zaključila šolanje.

 

 Prvič se je vkrcala januarja leta 1950, ladja pa je bila Titograd, prva novozgrajena povojna ladja v Jugoslaviji. To je bila ladja z najsodobnejšimi bivalnimi prostori in najsodobnejšo tehnično opremo tistega časa in razmer! Zato ne preseneča, da so nanjo vkrcali tudi prvo jugoslovansko izšolano pomorščakinjo! Sava Kaluža je tako postala prva jugoslovanska ženska, ki so je zaposlila na ladji. Kot kadetka je postala članica prve posadke na prvem potovanju prve v Jugoslaviji novozgrajene povojne ladje. Dve leti je plula kot kadetka na ladjah Titograd in Hrvatska in 29. 9. 1951 na Reki opravila poročniški izpit, potem pa je bila premeščena na komercialo Jugolinije na Reki. 

 

Sava je imela s sodelavci dobre izkušnje, čeprav je bila večji del plovbe edina ženska med ladijsko posadko. Delo na ladji se ji je zdelo težko, a ne pretežko, vendar je priznavala, da so se posebno v času šolanja moški do nje vedli kot kavalirji in ji marsikdaj prizanesli z najtežjimi deli, pa čeprav jim je sama želela biti enakopravna. Ker je Sava pri drugih jugoslovanskih narodih pogosto moško ime, ni bilo vedno takoj jasno, da gre za žensko, pomorščakinjo. Šele ko se je kot Sava Kaluža pojavilo dekle, je marsikdo spoznal, da bo imel opravka z žensko na ladji. A ker je je imela v rokah maturitetno spričevalo pomorske šole iz Pirana in je znala poprijeti za težko delo, so jo sodelavci na ladji dokaj hitro sprejeli medse. Posebej ji je ostala v spominu prva plovba z ladjo Titograd, za katero je dejala, da je bila daleč najbolj ugodna. Sodelavci so jo lepo sprejeli, na prtiček so ji napisali DOBRODOŠLA, pa tudi manjvrednostnega kompleksa, da je ženska, ji niso nikoli vcepljali. 

 

Sava je pripovedovala, da se je zaradi odloka o prepovedi plovbe za ženske »pritožila na Izvršni svet in je pisala celo Jovanki Broz, nakar so me vprašali zakaj se ni prej obrnila na Izvršni svet. Zelo krivično se mi je zdelo, da mi niso dovolili pluti kot oficirka. Predvsem so to bili drugačni časi.« Pa tudi prijateljica Jolanda jo je v enem pismu spraševala, ali se je obrnila na Beograd. Razočarana se je za pet let zaposlila v komerciali Jugolinije na Reki. Krajše obdobje je bivala tudi na Dunaju in delala za firmo Osterreichische Seefrachtkontor. Na Reki je spoznala številne nove sodelavce in prijatelje in nekateri so jo bodisi z naklonjenostjo bodisi zelo zadržano in odklonilno klicali kar »Kranjica« (Slovenka). 

 

Sava je bila dvakrat v Angliji. Prvič je bila v letih 1955 in 1956, potem pa še v letih 1959, 1960 in 1961. Prvič je odšla v Anglijo, ker si je želela študirati jezike, drugič pa jo je tja na izpopolnjevanje angleščine poslalo mlado pomorsko podjetje Splošna plovba Piran, pri katerem je bila takrat že zaposlena. Prvič je kot »au pair« delala v bolnišnici. Tri leta je tam bivala in opravila več jezikovnih tečajev. Vmes se je leta 1955 vpisala tudi na Filozofsko fakulteto v Ljubljani z namenom študija angleščine in italijanščine, a študija potem ni nadaljevala oz. ga je kasneje opustila. Po prvi vrnitvi v Jugoslavijo se je leta 1957 zaposlila na Splošni plovbi Piran – obratu Obalna plovba. Plula je kot častnica in poveljnica na ladjah Pinko Tomažič in Lubnik, ki sta pluli po tedaj že slovenski obali. Kljub temu, da si je to želela, ni nikoli opravljala kapitanskega izpita. A ljudje so o njej vedno govorili kot o prvi slovenski kapitanki, saj je bila poveljnica na ladjah Pinko Tomažič in Lubnik. Po drugi vrnitvi iz Anglije se je konec avgusta 1961 (30. 8. 1961) na Reki vkrcala na tovorno-potniško ladjo Bled Splošne plovbe Piran, ki je plula na liniji Jadran - Severna Amerika. Na ladji Bled ni opravljala službe poročnice dolge plovbe, temveč je delala kot belo osebje, purser, ladijska gospodinja, ladijska komisarka. Kot slednja je skrbela za potnike in belo osebje. Ni mogla opravljati natančno tistega poklica, za katerega se je izšolala in opravila poročniški izpit. Ko so linijo po sporazumu z reško Jugolinijo ukinili in ladjo Bled preusmerili na linijo za Južni Atlantik oz. Afriko, se je Sava zaposlila v komerciali Splošne plovbe. 

 

Februarja leta 1963 je postala mati. Po rojstvu hčerke Tamare, ki je postala središče njenega življenja, se je posvetila njej in se odpovedala vsakršni želji po nadaljnji plovbi. Vzgajala jo je sama, jo podpirala, usmerjala pri šolanju in sproti sebi in drugim dokazovala, kako trdne in močne narave je. Sava je bila 22. 5. 1963 po zaključenem trimesečnem porodniškem dopustu ponovno vpoklicana v službo v Piran, na Splošno plovbo. S pomorskim poslovanjem je ostala povezana celo delovno dobo. Na Splošni plovbi je delala v komerciali kot referent za potniško službo vse do svoje upokojitve, za katero je zaprosila po 40 letih delovne dobe. Podjetje ji je ponudilo stanovanje v prvem bloku v Luciji pri Portorožu, kjer sta potem s hčerko tudi živeli. To je bil prvi zgrajeni blok v novem naselju Lucija. Vseskozi pa je ostala povezana s svojo družino v Postojni, ki sta je pogosto obiskovali in kjer so se sorodniki redno družili. 

 

Čeprav je bila pogosto edina ženska na ladji, je imela s sodelavci dobre izkušnje. Njena kariera na plovbi je bila dokaj kratka in ni izpolnila njenih pričakovanj. Zdelo se ji je krivično, da ni mogla pluti kot pomorski častnica dolge plovbe, saj so bili takrat drugačni časi. Njena vedoželjna narava pa jo je gnala, da je dolga leta aktivno sodelovala na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Faros Piran, pridobivala novo znanje in izpolnjevala svoje želje po potovanjih, spoznavanju sveta in bogatem socialnem druženju. 

 

Sava Kaluža je med sodelavci, krajani, prijatelji in v slovenski pomorski javnosti veljala za legendo slovenskih pomorščakinj. O njej so tako domači kot tuji časopisi napisali veliko člankov. Ker je bila med delavci Splošne plovbe zelo znana, je v nekaterih člankih sploh niso imenovali z imenom in priimkom kot vse druge, temveč samo ko SAVA. Vsem je bilo jasno, za katero osebo gre. Tudi sošolci in pomorščaki so o njej govorili s spoštovanjem in naklonjenostjo, saj je bila med njimi priljubljena in spoštovana. Nam pa je ostala v spominu kot vedno urejena, modno oblečena, zadržana, a prijetna gospa.

 

Nadja Terčon