Hajnal Ilonka

Ilonka Hajnal (Vrbas, 17. 7. 1936 – Piran, 11. 2. 2020)

Ilonka Hajnal (Ilona, Husar) je bila dolgoletna delavka Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran. Zaposlena je bila kot muzejski tehnik in konzervator, a je poleg tega v muzeju opravljala še vrsto drugih del. Kot delavko piranskega pomorskega muzeja jo pozna in ceni večina starejših Pirančanov.

 

Rojena je bila 17. 7. 1936 v Vrbasu, kjer je njeno mladost zaznamovala vojna. Tudi zato je poleg štiriletne osnovne šole končala le dva razreda nižje gimnazije in se kot trinajstletna deklica zaposlila v tovarni svilenih tkanin Sava Kovačević. Leta 1956 se je v Vrbasu poročila z mizarjem Mihaelom Husarjem, s katerim sta se naslednje leto preselila v Piran. Ilonka je Piran vzljubila že na prvi pogled. Nekaj let je delala v trafiki, leta 1964 pa se je redno zaposlila v Mestnem muzeju Piran, ki je dobival vse bolj značaj pomorskega muzeja. Pred njo se je leta 1960 v muzeju kot mizar in preparator zaposlil njen mož Mihael Husar.

 

Ilonka je dobro risala, saj je tečaj slikanja obiskovala že v Vrbasu. Možu je pomagala pri izdelavi rezbarij in lesenih intarzij ter tudi pri delu v muzeju. Njene ročne spretnosti zato ravnatelju muzeja, zgodovinarju Miroslavu Pahorju, niso ostale skrite in ponudil ji je zaposlitev. A ker so v muzeju potrebovali konservatorko in restavratorko, se je morala Ilonka ob delu dodatno izobraževati. Več let je zlasti v jesenskem času opravljala tečaje restavratorstva v Ljubljani. Na restavratorski delavnici v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani je leta 1965 pridobivala znanje iz pozlatarstva, restavriranja okrasnih okvirjev in slik, kamnitih spomenikov in zaščite lesenih predmetov. Od pomožnega preparatorja je napredovala do muzejskega tehnika-konservatorja. V muzeju je restavrirala najrazličnejše predmete iz različnih materialov. Razen preprostih konservatorskih posegov na etnoloških predmetih iz lesa, lončenine, keramike in kovine, se je lotila tudi restavriranja zahtevnejših poškodb na likovnih delih. Pri restavriranju pohištva, ladijskih modelov in nekaterih drugih predmetov je sodelovala z muzejskim mizarjem in modelarjem: do leta 1969 s svojim možem Mihaelom Husarjem, nato pa vrsto let z Leopoldom Belcem. Konservirala in restavrirala je tudi arheološke predmete, med katerimi so zahtevale posebno obravnavo podvodne najdbe. V ta namen je leta 1988 opravila tečaj za restavriranje arheološkega brona in železa. Njeno delo je bilo zelo obsežno in plodovito. Številni muzejski predmeti so se prav po njeni zaslugi ohranili do danes. Nekajkrat pa je sodelovala tudi pri odkrivanju in restavriranju stenskih poslikav v muzeju.

 

Ilonka je imela v muzeju pomembno vlogo tudi pri pripravljanju razstav, muzejskih plakatov, katalogov in različnih drugih tiskovin. Risala je različne načrte in risbe, zlasti risbe predmetov. Pogosto je hodila tudi na arheološka izkopavanja, ki jih je vodila arheologinja piranskega muzeja Elica Boltin Tome. Tam je sodelovala pri čiščenju in risanju arheoloških struktur in predmetov. Tečaj risanja arheoloških predmetov je opravila leta 1972 v Mestnem muzeju Ljubljana.

 

Kmalu po zaposlitvi v muzeju jo je Miroslav Pahor povabil tudi na svoje terenske raziskave. Raziskave o slovenskih pomorščakih sta opravljala na različnih koncih Slovenije ter po Istri in Dalmaciji, vse do Boke Kotorske. Sočasno sta pri pomorščakih zbirala tudi predmete, dokumente in fotografije. A intervjujev nista vedno opravljala skupaj. Kakor je Ilonka pripovedovala, jo je Miroslav Pahor najprej podučil, kaj naj pomorščake sprašuje in kako: »Sprva sva hodila skupaj, tako da sem jaz videla, kako on sprašuje, pozneje sem jaz spraševala. Ko je ugotovil, da mi gre, sva se razdelila. On je šel v eno hišo, jaz v drugo.« Čeprav je zaradi nezaupanja vsi niso sprejeli v hišo, je s svojo privlačnostjo in komunikativnostjo marsikaterega pomorščaka očarala. Posebno rada se je spominjala obiska kapitana bojne ladje Miroslava Štumbergerja (Šmarje pri Jelšah 1892 – Baošići 1983), ki je imel hišo v Baošićih v Boki Kotorski urejeno kot muzej s pomorskimi predmeti ter z detajli iz notranjosti podmornice Nebojša jugoslovanske kraljeve mornarice. Miroslav Štumberger, ki je bil tudi sam ljubiteljski slikar, je Ilonko tudi naslikal. Vrhunec Ilonkinega raziskovalnega dela z Miroslavom Pahorjem pa so bile raziskave za knjigo Po jamborni poti – v mesto na peklu, pod katero se je podpisala kot soavtorica z dr. Miroslavom Pahorjem.

 

Ilonki pisanje ni bilo tuje, saj je v prostem času pisala kratke zgodbe, od katerih so nekatere tudi objavili. Pisala je v slovenskem in svojem maternem – madžarskem jeziku.

 

Ilonka Hajnal se je upokojila leta 1991, a je tudi po upokojitvi delala za Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran. Predmete pa je restavrirala tudi za različne posameznike. Zadnja leta je pri restavriranju pomagala tudi članom Društva Anbot v Piranu.

 

 

 

Pripravila Bogdana Marinac

 

 

 

Viri in literatura:

 

Špela Pahor, Srečanja v Piranu, Življenjske pripovedi prebivalcev Pirana, Piran: Mestna knjižnica Piran, 2007, str. 208-222.

 

Duška Žitko, Dobra volja je najbolja, Modelarska, preparatorska in konservatorsko-restavratorska dejavnost: Odprti k morju, 50. obletnica Pomorskega muzeja Piran, Piran, 2005, str. 96-97.

 

Karmen Kodarin, Ilonka Hajnal (1936–2020), v Obrazi slovenskih pokrajin, Kranj 2020.

 

Arhiv Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran, Personalne mape, Ilonka Husar, Mihael Husar.

 

Intervju z Ilonko Hajnal, opravila Bogdana Marinac, 7.10.2004.