Gorup – Kalister rodbina

JOSIP GORUP PLEMENITI SLAVINJSKI, gospodarstvenik, finančnik, podjetnik, ladjar, mecen (Slavina pri Pivki, 6. 4. 1834 – Reka, 25.4. 1912) in njegova rodbina

JOSIP GORUP PLEMENITI SLAVINJSKI je najbolj poznan predstavnik skupine slovenskih ladjarjev, ki so svojo pomorsko podjetniško pot začeli v 19. stoletju in jo, sicer v veliko manjši meri, nadaljevali še po razpadu Avstro Ogrske, in najbolj poznan član rodbine Gorup – Kalister.

 

Pomorska in ladjarska aktivnost rodbine Gorup – Kalister se je začela v Trstu z Janezom Kalistrom in njegovim nakupom ladje tipa bark Maria Francesca leta 1855. Z njo je Kalister posloval vse do leta 1862, ko jo je dve leti pred svojo smrtjo prodal. Bil je lastnik celotne ladje. Poslovno je sodeloval z najuglednejšimi člani tedanjega političnega in gospodarskega življenja, pa tudi s preprostimi in neukimi rojaki iz Slavine in okoliških vasi. Med njegovimi partnerji viri omenjajo tudi slovenskega ladjarja Nikolaja Valušnika.

 

Janez Kalister je z oporoko svoje premoženje zapustil nečakoma Francu Kalistru in Josipu Gorupu. Josipovi sestri Ivani Mucha roj. Gorup, najmlajši (rojena 1849) izmed Gorupovih petih otrok, stric ni zapustil nič. Kljub temu je njena vloga v tržaškem ladjarstvu 2. polovice 19. stoletja dokaj opazna. V Trstu se je kot ženska zelo ambiciozno lotila ladjarskih poslov in bila ena redkih ladjark svojega časa.

 

Po njeni smrti leta 1864 je polovico premoženja in poslov prevzel Josip Gorup. Že v Trstu je najemal ladje za prevoz svojega blaga in se specializiral v finančnih poslih. Nista ga zanimala ne klasična trgovina ne industrija, temveč predvsem finančne naložbe. Čeprav se je kmalu preselil na Reko, je nato tam s svojo številčno družino živel vse do svoje smrti, nikoli ni prekinil poslovanja in poslovnih vezi ne s Trstom ne z bližnjimi avstrijskimi, madžarskimi in italijanskimi pokrajinami in njihovimi zavarovalnicami, hranilnicami in sorodnimi denarnimi zavodi ter s pomorskimi družbami in posameznimi vplivnimi ladjarji.

 

Bil je eden od ustanoviteljev, podpredsednik in večinski delničar pomorske družbe Ungaro Croata ter član njene direkcije. Svoje delnice je imel še pri treh pomorskih družbah Dalmatia, Oriente in Adria. Pri železni parni ladji Rečina (matično pristanišče Reka), ki ji Hrvati pripisujejo zgodovinski pomen, pa je imel v lasti celo največji lastniški delež - 4 karate. To je tudi edini do sedaj znani primer, da se je Gorup spustil v konkretno solastništvo s posameznimi ladjarji. Sklep o prodaji Rečine je padel že pred Gorupovo smrtjo, prodajni postopek pa se je časovno ujemal ravno z Gorupovo smrtjo in zapuščinskim postopkom.

 

Prodajo ladje Rečina je vodil Sigismund Kopajtić plemeniti Bakarski, ki je bil direktor ladje Rečina, njen solastnik, istočasno pa tudi Gorupov zet - mož Gorupove hčerke Jože. Bil je kapitan dolge plovbe in najbolj znan član bakarske plemiške družine Kopajtić, pobudnik pomorskega razvoja v Bakru in konzul kraljevine Norveške na Reki ter eden izmed tistih, ki so 1891 osnovali Ungaro Croato. Od leta 1898 dalje pa je bil tudi njen predsednik.

 

Gorupovi sinovi Kornelij, Milan in Aleksander so nadaljevali očetovo delo in bili opazni akterji v pomorskem poslovanju; Kornelij v Trstu, Milan in Aleksander pa na Reki. Sinove je poskušal Gorup še v času svojega življenja dobro uvajati v svoje posle in jih povezovati s poslovnimi partnerji. To je razvidno pri solastništvu ladij, saj je bil (kot primer) ladjar Gustav Pongrac tako solastnik Josipove ladje Rečina kot Kornelijeve ladje Triglav. Več pa so sinovi od očeta dobili šele po njegovi smrti, vendar enako kot drugih 15 zakonitih dedičev – 14 otrok in žena.

 

Najstarejši Gorupov sin Kornelij je bil najbolj vezan na Trst. Zgodaj je začel tudi s pomorskimi posli. Bil je eden močnejših delničarjev in član nadzornega sveta ladijske družbe Austro Americana v Trstu. Kornelij Gorup je bil ladjar v pravem pomenu besede. Imel je delež pri dveh parnikih, Triglavu in Pećine.

 

Drugorojeni sin Milan je deloval na Reki. Bil je član industrijske sekcije reške Trgovinske in industrijske zbornice, leta 1906 pa je postal član nadzornega odbora v družbi Ungaro-Croata, bil član nadzornega odbora družbe Oriente in od leta 1907 eden izmed direktorjev te družbe. Milan je umrl leta 1914 kmalu za očetom in ni mogel oplemeniti svoje pomorske zapuščine.

 

Aleksander Gorup se je po očetovi smrti in po smrti brata Milana ukvarjal s pomorstvom vso svojo delovno dobo. Aleksandrovo ime je povezano z Ungaro-Croato, od leta 1922 s parnikoma Piceno in Dorico (lastnik), po 1. sv. vojni pa z naslednicami Ungaro –Croate, tj. Prekomorsko plovidbo in potem Jadransko plovidbo. Družba je namreč po I. sv. vojni svoj sedež iz Reke preselila na Sušak in postala ena pomembnejših jugoslovanskih pomorskih družb med obema vojnama. Rimski sporazum leta 1924 je postavil ostro državno mejo na reko Rečino ter tako grobo ločil dve sosednji luki. Reka je postala italijanska in se razvijala v pomembno italijansko pristanišče, bližnji Sušak pa je postal ena najpomembnejših luk stare Jugoslavije. Aleksander Gorup je bil zaradi tega razdvojen med dve državi: Italijo in Kraljevino Jugoslavijo. Živel je na Reki, pomorsko posloval pa na Sušaku.

 

Rodbina Kalister – Gorup je dovolj zgodaj spoznala pomen trgovsko - pomorskih in ladjarskih družb in se je bila pripravljena spuščati v tvegano in od številnih dejavnikov odvisno ladjarsko poslovanje. V družbi so bili spoštovani in so lahko vplivali na gospodarski (nacionalni, politični in družbeni) položaj, saj so bili izvoljeni ali imenovani na pomembne funkcije ali položaje. Kot lastniki posameznih karatov na ladji ali cele ladje ter delnic tedaj pomembnih pomorskih družb so bili opazni del avstro-ogrskega in kasneje jugoslovanskega pomorstva.

 

Leta 1969 je izšla drobna, a vsebinsko izjemno bogata publikacija zgodovinarja in ravnatelja Pomorskega muzeja Miroslava Pahorja z naslovom Sto let slovenskega ladjarstva 1848–1941. To je temeljno delo pri dokazovanju slovenskega delovanja na Jadranu in drugih morjih. Pahor je zbral podatke o slovenskih ladjarjih, ki so se v 19. stoletju v Trstu in na Reki spuščali v ladjarstvo. Na podlagi teh podatkov so v modelarski delavnici Pomorskega muzeja Piran izdelali serijo ladijskih modelov, ki predstavljajo v knjigi opisana plovila.

 

 

Pripravila Nadja Terčon

 

 

VIR:

 

Muzejska fotodokumentacija

Pahor Miroslav, Sto let slovenskega ladjarstva 1841–1941

 

TERČON, Nadja. Josip Gorup. V: RAHTEN, Andrej (ur.), et al. Tvorci slovenske pomorske identitete. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010. Str. 49-63, portret, ilustr. Zbirka Življenja in dela, 6, Biografske in bibliografske študije, 4.

 

TERČON, Nadja. Kalister, Gorupi in pomorstvo. V: PREINFALK, Miha (ur.). Rodbini Kalister in Gorup. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2010. Str. 87-110, ilustr. Kronika, 58(2010),

 

1. Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si. - Rodbina GORUP – KALISTER