Preskočite na vsebino

Bertok Giuseppe

Giuseppe Bertok (Portorož, 20. 3. 1927 - 3. 4 .1997) 

 

Samosvoj, poseben človek, ki je na svoj način simboliziral povojno ribiško obdobje v Piranu. Giorgio, kot so mu pravili in kot so domači zapisali na njegov nagrobni napis, je bil svojevrstnež. Rojen je bil v Portorožu v stari hiši za avtobusno postajo, vendar je potem vseskozi živel v Piranu. Bil je prvi ribič v svoji družini, saj se z ribištvom njegovi predniki niso ukvarjali. Ni obiskoval ne ribiške šole ne ribiškega tečaja. Vse znanje je pridobival pri starih ribičih, potrditi pa jih je moral z izpitom pred izpitno komisijo, ki mu je izdala ribiško spričevalo. Ni odslužil vojske, kar se mu je vseskozi zdelo dobro, in to je s ponosom in hudomušnostjo v pogovoru večkrat poudaril. Na enem izmed njegovih dokumentov je pisalo, da je bil brodovodja. Nekaj časa je poveljeval ribiški ladji plavarici, in to 2-3 mesece celo brez dokumentov.


Piranski otroci so ga opazovali, ko je ves zagorel, poleti vedno bos in v pisanih a preprostih oblačilih, hodil po Tartinijevem trgu, po piranskih ulicah in ob pristanišču. Pozimi je imel običajno na glavi volneno kapo s cofom. Na svoji barki ali na obali je čistil mreže, pogosto v družbi svoje žene. Redko je govoril, če pa že, se je običajno bodisi jezil bodisi govoril zelo glasno. Otroci so se ga skoraj malo bali. Ribaril je s svojo batano, spuščal in vlekel mreže in lovil ribe. Še največkrat so ga tisti, ki so živeli na območju pod Mogoronom, videvali na njegovi batani ob piranski avtobusni postaji in ob kopališču Riviera.
V obdobju šestdesetih in sedemdesetih let se je tako Giuseppe Bertok kot eden redkih v Piranu preživljal z ribištvom. Hodil je po svoji poti in verjetno mu ni bilo vselej lahko. O njegovem značaju priča tudi to, da ni bil nikoli član Piranske ribiške zadruge (Cooperativa pescatori di Pirano), ki je v Piranu pod različnimi imeni delovala v letih 1933–1957, ko se je zadruga dokončno priključila ribolovnemu podjetju Ribič iz Pirana in prenehala delovati. V zadrugo vključeni piranski ribiči so se morali namreč prilagajati skupnim pravilom, ukvarjali pa so se z ribolovom in lovom školjk v piranskih vodah vse do Kanegre in Savudrijskega rta, izkoriščali pa so tudi ribolovno območje v Portoroškem zalivu in tam letno ulovili 2-3 vagone cipljev in druge plemenite ribe.


(Nadja Terčon »O verodostojnosti ustnih virov. Iz spominov piranskega ribiča Giueseppeja Bertoka«)