Belec Leopold

Leopold (Polde) Belec, mizar, modelar, restavrator, delavec in sodelavec Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran (Gorenje Jelenje (Dole pri Litiji), 26. 11. 1933 *– Piran, 8. 3. 2018)

Leopold (Polde) Belec je bil dolgoletni zaposleni in nato zunanji sodelavec Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran. Rojen je bil 26. 11. 1933 v Gorenjem Jelenju v okolici Litije. Odraščal je na kmetiji v veliki družini kot sedmi od osmih otrok. Mati je bila kmetica, oče pa kmet in zelo dober mizar. Kmetija jim je omogočala dostojno življenje, saj je obsegala stanovanjsko hišo z gospodarskim poslopjem ter zemljišče, sestavljeno iz gozdov, travnikov in njiv. Med drugo svetovno vojno so bili v začetku decembra 1941 izgnani od doma in poslani v nemška taborišča, kjer je Polde preživel občutljiva leta svojega otroštva. Najprej so jih odpeljali v Raihenburg, od tam naprej pa vso družino v Wirtenberg in nato v Schettlingen. Domov so se vrnili šele septembra 1945, le nekaj mesecev pred 12. rojstnim dnem. Mizarskih spretnosti se je učil ob očetu, tako kot starejši bratje.

 

Leta 1953 je odšel na služenje triletnega vojaškega roka, po vrnitvi pa si je poiskal delo zunaj domačih krajev.

 

Najprej je krajši čas delal v Rudniku črnega premoga v Sečovljah, leta 1956 pa se je zaposlil v piranski ladjedelnici. Leta 1960 se je izobraževal za mizarja–modelarja in 11. 12. 1960 uspešno opravil izpit.

 

Ko je Miroslav Pahor, zgodovinar in ravnatelj Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran, začel preusmerjati poslanstvo muzeja v raziskovanje in predstavljanje slovenske pomorske zgodovine, je k sodelovanju za izdelavo ladijskih modelov povabil tudi Leopolda Belca.

 

Z ladijskimi modeli so v muzeju želeli prikazati pomorsko preteklost obalnih krajev in njihovega zaledja ter poudariti pomen ladijskega transporta, pomorskega prometa, ladjedelstva, trgovanja, solinarstva, ribištva, stikov s svetom itd. Konec šestdesetih let je v muzeju delovala tudi modelarska delavnica, ki je načrtno, sistematično in redno izdelovala serijo modelov barkov, brikov, brikškunerjev, avstrijskih vojnih ladij in drugih plovil. Poleg »novih gradenj« so sproti konzervirali tudi druge pridobljene modele, opravljali t.i. »konservatorsko prvo pomoč« in jih tako ohranili do danes.

 

Konec leta 1969 (16. 12. 1969) se je Belec zaposlil v Pomorskem muzeju Piran kot modelar in restavrator. S svojimi izkušnjami, znanjem, izjemnimi tehničnimi rešitvami, poznavanjem dela z lesom in spretnostjo je sodeloval pri terenskih raziskavah, postavitvi stalnih muzejskih zbirk ter postavljanju občasnih razstav. Izdelal je številne ladijske modele.

 

Njegove modelarske stvaritve, makete in drugi tehnični izdelki ter izjemne tehnične rešitve so še vedno razstavljeni v Pomorskem muzeju Piran in njegovih dislociranih enotah: v muzejskem kompleksu Muzeja solinarstva v Krajinskem parku Sečoveljske soline, v Tonini hiši v Svetem Petru, v Razstavišču Monfort in v Izolani – hiši morja v Izoli (prej Zbirka ladijskega modelarstva). Skupaj z drugimi modelarji ter z inž. Armandom Klančnikom je sodeloval tudi pri izdelavi modelov ladij Splošne plovbe Piran ter postavitvi muzeja Splošne plovbe v Portorožu, ki danes žal ni več odprt.

 

Tudi po upokojitvi 27. 1. 1984 je dolga leta sodeloval z delavci Pomorskega muzeja Piran. Leta 2003 je začel voditi delavnice restavratorstva v okviru piranskega društva Anbot. Sodeloval je tudi z nekaterimi gospodarskimi podjetji in družbenimi skupnostmi v Slovenski Istri ter zanje izdelal večje število maket.

 

S soprogo Ivanko in družino je vse do smrti živel v Piranu. Čebelaril je in pel v pevskem zboru Portorož. Rad pa se je vračal v svoje rojstno Gorenje Jelenje, kamor je prenesel tudi kanček morja in del Pomorskega muzeja. Tam je restavriral tudi večji ladijski model barka, ki je danes razstavljen v Izolani v Izoli.

 

Umrl je 8. 3. 2018 v Piranu. A njegova zapuščina ostaja.

 

Njegova vnukinja Anastazija Belec je 15. 9. 2025 zapisala: »Dela in dediščina so samo spomin na to, kar je on ustvaril iz tega, kar je on bil. Prijazen, lojalen, skromen, pozitiven, zaljubljen v življenje, predan družini, skupnosti, Piranu in temu, kar je ustvarjal, popravljal, restavriral. Ena od stvari, ki ga je definirala, je bila, da SE VSE DA. To je tudi živel. Imel je astmo, zaradi katere je uporabljal zdravila, ki so sprožila tresavico obeh rok, a ko si pogledal intarzijo, model barke, maketo, parket, ki ga je ustvaril...notri nisi videl tega. Videl si mojstrovino. Kaj naredi moč ljubezni do tega, kar opravljaš in predvsem živiš.

 

Kar me še danes spremlja in kar ostaja skozi leta odraščanja z njim, ko sem ga opazovala, je, da so v življenju najbolj pomembni odnos do ljudi, strpnost, delavnost, poštenost, sočutje in ljubezen. In če to znaš gojiti in ceniti, imaš največje bogastvo, ki ga lahko premoreš. Sledovi, ki jih puščaš za sabo, so dediščina sama po sebi, saj predmeti ne dajo duše - to da človek sam. Tako kot spomin vsake osebe, ki je imela interakcijo ali izkušnjo z njim. To je tisto, kar je pustil za sabo.«

 

* Čeprav je v uradnih dokumentih in objavah naveden datum rojstva 28. 11. 1933, je bil rojen 26. 11. 1933

 

 

Pripravila: Nadja Terčon

 

 

 

VIRI:

 

Muzejska fotodokumentacija

 

Arhiv Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran

 

Anastazija Belec, Zapis o dedku, 15. 9. 2025

 

Karmen Kodarin. BELEC, Leopold (Polde). (1933-2018). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. (citirano: 4. 8. 2025), https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/belec-leopold-polde/ , Dostop 31. 7. 2025

 

TERČON, Nadja. Miroslav Pahor. V Tvorci slovenske pomorske identitete. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010. Str. 173-187, portret, ilustr. Zbirka Življenja in dela, 6, Biografske in bibliografske študije, 4.