SLOVENSKI LADJARJI V TRSTU IN NA REKI

Leta 1717 je bila razglašena svobodna plovba po Jadranu, leta 1719 je bil Trst razglašen za svobodno pristanišče, leta 1818 je tu zaplul prvi parnik v Jadranskem morju, leta 1829 so tu potekali Resslovi poizkusi s Civetto – prvim parnikom na ladijski vijak. V drugi četrtini 19. stoletja je prišlo v Trstu do dokončnega zagona in povezave ladjedelstva, ladjarstva in zavarovalništva, kar je omogočila trgovinska dejavnost, ki je spodbujala promet in širjenje bogastva ter odpirala možnosti za nove ambiciozne projekte.

Pomorstvo je v 19. stoletju postalo ena najobetavnejših dejavnosti v Trstu in na Reki, zato ni manjkalo kapitala, ki so ga bili nekateri pripravljeni vložiti vanj. Tudi Slovenci so sami ali skupaj z družabniki vlagali kapital v nakup ladij ali delnic pri pomorskih družbah ter si prizadevali biti uspešni v tej novi gospodarski veji. Med njimi so bili, npr.: Danijel Polak iz Trsta, Nikolaj Valušnik, Marija, Leopold in Valentin Dolenc, Matej Gasser iz Škofje Loke (deloval je na Reki), Franc Jelovšek iz Vrem na Krasu, Anton in sin Peter Mašera iz vasi izpod Krna, družina Miklavčič (Jožef, Ivan, Emilija) in številni drugi, ki so bili lastniki ali solastniki jadrnic, kasneje pa tudi parnikov. Omeniti velja Henrika Angela Jazbeca, ki je bil do leta 1911 lastnik jadrnice Beechdale, zadnje trgovske jadrnice v avstrijski državi. Ena najpomembnejših rodbin v tem poslu v Trstu in na Reki je  bila zagotovo Kalister- Gorup iz Slavine. Josip Gorup pa velja za najbogatejšega Slovenca vseh časov. Nekateri med njimi so bili celo člani trgovinskih in industrijskih zbornic za Trst in Reko, kar vsekakor kaže na njihovo pomembno vlogo in visoki položaj v družbi.