Velkaverh Branimir

Branimir Velkaverh (Trbovlje, 2. 12. 1910 – Izola, 6. 4. 1990)

 

Po končani realni gimnaziji v Ljubljani se je v letih 1926–1931 izšolal na trgovski pomorski akademiji v Bakru in leta 1936 opravil izpit za kapitana dolge plovbe. Plul je na različnih ladjah ladijske družbe Jadranska plovidba s sedežem v Sušku, najdlje pa je bil na ladji dolge plovbe  Predsednik Kopajtić. Na njej je plul tudi leta 1942, ko jo je na ustju Orinoca leta 1942, potopila nemška podmornica. Hudo ranjen je več mesecev okreval v Georgetownu (Britanska Gvajana), kjer se je tudi poročil. Od tam je odpotoval v New York, nato pa se je ponovno vkrcal in plul v konvojih trgovskih ladij med ZDA in Anglijo. Že takrat se je začel aktivno ukvarjati z delom v klubu Naprednih pomorščakov in Komiteju Južnih Slovanov, še bolj pa po izkrcanju leta 1944, ko je ostal v New Yorku. Konec leta 1944 so ga povabili v London, kjer je postal generalni tajnik in navtični inšpektor jugoslovanske Generalne direkcije pomorstva v Londonu, šef jugoslovanskega pomorskega urada in pomorski ataše v londonski ambasadi. Sodeloval je na različnih konferencah kot predstavnik Jugoslavije in bil tudi v reparacijski komisiji. V Jugoslavijo se je vrnil leta 1948 in delal na ministrstvu do konca leta 1950. Ob ustanovitvi Splošne plovbe Piran je bil eden njenih najvidnejših članov. Postal je komercialni direktor in nato pomočnik generalnega direktorja. Več let je bil tudi šef predstavništva Splošne plovbe za Daljni vzhod v Tokiu. Ponosen je bil na svoje delo v New Yorku, Londonu ter pri nastajanju in rasti Splošne plovbe, zlasti pri nakupih ladij.

 

Nadja Terčon

Bogdana Marinac

 

(PMSMP, dokumentacija Jugoslovanska kraljeva trgovska mornarica, dokumentacija SPP)