Levičnik Karel

Karel Levičnik je bil rojen v prvem mesecu prvega leta 20. stoletja (28. januar 1900). Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, kjer je bil njegov oče Albert Levičnik (po rodu iz Železnikov) sodnik in predsednik deželnega sodišča v Ljubljani. Po zgodnji materini smrti je vstopil v mornarico in leta 1917 (14.6.) končal avstro-ogrsko Pomorsko vojaško akademijo v Pulju. Med prvo svetovno vojno je služil na šolski ladji Delta in križarki Aspern. Takoj po končani vojni je leta 1918 vstopil v vojno mornarico Kraljevine SHS in kasneje v Jugoslovansko kraljevo vojno mornarico ter pridobil čin kapitana bojne ladje. Leta 1929 je obiskoval in končal višji artilerijski tečaj v Greenwichu in Portsmouthu v Angliji.

Vse do leta 1941 je plul na različnih ladjah vojne mornarice. Po kapitulaciji jugoslovanske vojske aprila 1941 se je iz Boke Kotorske, kjer je bil upravnik artilerijsko-tehničnega zavoda, vrnil v Slovenijo k tastu, kontraadmiralu Franju Vučerju, v Drčo pri Šentjerneju, v neposredno bližino Kartuzije Pleterje. Priključil se je Osvobodilni fronti (OF). Kot veliko drugih jugoslovanskih pomorščakov so ga Italijani aretirali marca 1942 in ga odpeljali v italijanska taborišča. Bil je v taboriščih Gonars, Monte Male, Padova in Treviso. Po kapitulaciji Italije se je vrnil v Slovenijo in se priključil narodnoosvobodilni vojski Jugoslavije (NOVJ). Krajši čas je bil pri Glavnem štabu Slovenije inštruktor oficirske šole v Kočevju, nato pa po ukazu Vrhovnega štaba poslan v Dalmacijo in nato na otok Vis, kjer je aktivno sodeloval pri obrambi tega strateško pomembnega otoka. Tam je bil komandant partizanske artilerije, v štabu mornarice, v štabu obrambe otoka Visa ter v štabu 4. armade (komandant artilerije). Leta 1944 (6. – 11. 8. 1944) je bil v delegaciji z maršalom Titom v južni Italiji na razgovorih pri zavezniški komandi v zvezi s koordiniranimi operacijami in pošiljanjem zavezniške pomoči v Jugoslavijo. Najvišje partizansko vodstvo mu je zaupalo vso organizacijo pri ustanavljanju močnih artilerijskih enot, ki so pozneje prispevale pomemben delež pri osvobajanju celotne vzhodne jadranske obale vse do Trsta, Gorice in Celovca.

Po vojni je ostal na odgovornih položajih v JLA. Povišan je bil v generalmajorja, čez pet let pa v generalpodpolkovnika. Služboval je v Zagrebu in Beogradu, nekaj let pred upokojitvijo leta 1960 je bil načelnik v tehnični upravi JLA. Med drugim je bil poslanec skupščine Socialistične republike Slovenije za okraj Postojna in dolgoletni predsednik Društva strokovnih prevajalcev Slovenije. Veliko je objavljal v časopisih. Napisal je knjigo o artileristih prekomorcih (izšla 1968). Njenega izida ni dočakal. Umrl je 25. 3. 1968. Pokopan je v Šmarju pri Šentjerneju, skupaj z ženo Vero in sinom Jurijem, v rodbinskem grobu Vučerjevih.

Za svoje delo je dobil številna visoka državna odlikovanja.

Po njem se imenuje ulica (Ulica generala Levičnika) v koprskem naselju Olmo. Pristojni organ skupščine občine Koper je to ulico poimenoval s sklepom 23.2.1970. Prav tam pa mu bodo v organizaciji Krajevne organizacije Združenja borcev za vrednote NOB Olmo-Prisoje v kratkem postavili spominsko ploščo, ki je že v pripravi.

Pripravila Nadja Terčon

Vir:

Muzejska fotodokumentacija

Klun Albert: Karel Levičnik. v knjigi Levičnik, Karel: Artileristi prekomorci, Nova Gorica, 1968, str. 207-215